Plačevanje tujim fizikalcem brez akontacije davka

6 naročnikov

Če hočeš plačat fizikalcu moraš plačat 25% akontacije dohodnine. S tujci, obiralci sadja in gradbinci ni težav. Tako in tako so fizično prisotni v Sloveniji in si lahko papirologijo z dohodnino uredijo pri nas, oz. jim jo delodajalci, ki jih najemajo. Nato pri njih v domači državi prinesejo še slovensko potrdilo o plačani dohodnini in imajo priznano kot plačan del dohodnine.

To vse je ok in smiselno, saj so delali na slovenski zemlji. Tega naši zakonodaji ne gre oporekat.

Vse pa se spremeni, ko plačuješ delavca, ki v življenju ni stopil na slovenska tla, ki sploh ve ne kje Slovenija je. Torej IT delovno silo iz drugega konca sveta ali pa recimo ko kupuješ resurse od tujcev fizikalcev. Naša zakonodaja ne razlikuje ali je delavec kdaj bil tukaj ali ne ampak hoče zase 25%, ker davči po viru plačila. Za posel je to neumnost, ker:

• neki indijec si rit obriše z davčnim potrdilom o plačani dohodnini in še preden mu razložiš zakaj bo dobil 25% manj gre že drugah h tistemu ponudniku katerega država ne bluzi - in ga izgubiš, oz. ga sploh mel nisi
• lahko plačuješ fizikalcem samo iz držav, kjer imamo sporazum o preprečevanju dvojnega obdavčevanja. ker ga z marsikatero državo nimamo pade posel, ker 25% več ne boš plačeval, ker si takoj nekonkurenčen potem naprej, da ne rečem da je dohodnina plačana dvojno, ker je neumnost sama po sebi.
• v končni fazi greš lahko plačevat samo tiste, ki imajo registriran biznis in adijo 25%, po katerih je država tako žejna, a potem izgubljaš cel kup dobrih priložnosti.

Zakaj se država torej sploh zapleta okoli plačil fizikalcem v tujino?

Ker:
- še ni jemala primerov, ki gredo dlje od obiranja sadja in vlivanja betona in nobena politična stranka tega ne vidi kot bremzo
- ker noben noče olajšati našim najemanje delavcev iz tujine, ker potem ne najemamo domačih in gre dohodnina v maloro - saj jaz bi našim plačeval, a naši v tej naši dvomilijonski krajevni skupnosti imenovani Slovenija ne prodajajo tega kar jaz kupujem
- je požrešna in ozkogleda

Posel v katerem sem vključuje kupovanje digitalnih dobrin od fizikalcev. Mimo tega ne bo šlo.

Edina rešitev pri tem je plačevanje fizikalcev preko podjetja - posrednika, ki to odkupuje in prodaja naprej, ki deluje v jurisdikciji, ki nima take ozkoglede zakonodaje kot pri nas in ki mu ni potrebno odmeriti akontacije, da lahko plača tujcu.

Razmišljal sem od odprtju lastne firme v taki jurisdikciji. Vem, da bi to lahko bile praktično vse offshore jurisdikcije, vendar tja nočem nakazovat, ker nočem imet na vratu organov, ki bodo na vsak način želeli kriminalizirat povsem legalen setup.

Ne, escrow.com ni dovolj. Oni jasno označijo da je njihov fee toliko in toliko in to je le njihova storitev posredovanja, ki jo ti plačaš njim, hkrati pa je na računu označen še prejemnik, kar daje vedet, da gre za posredovanje. V kolikor ti tako nakažeš recimo 100k in se vtaknejo v to (ker je, recimo temu, veliko denarja) potem boš težko dokazal, da ti je escrow.com prodal nekaj, ker ti ni. Dokazno breme je pa vedno na tebi. Jasno ti bodo dali vedet, da je bilo to posredovanje, kot pri nepremičnini, ki ti je ni prodala agencija, marveč je samo izdala potrdilo o prodaji na katerem je vrednost nepremičnine in njihov fee za posredovanje.

Tudi freelancer, upwork itd potrdila niso ok, ker vedno vsebujejo še tretjo stranko, ki je "provider". Pač niso ti oni prodali storitve ampak so posredovali providerja, kateremu gre denar. Jasno je da na čistem računu je samo njihov fee in to je tapravi račun. Tisti dodatni izpisek, kjer smo napisani vsi trije, mi, oni in fizikalc, in ki vsebuje tudi celoten znesek, tisto je le potrdilo za kaj si plačal njihov fee in to ni račun.

Mnogi gledajo na to kot na račun, vendar, roko na srce to je tanek led. Ko gredo nakazila v 6 mestne številke ti "računi" dobijo novo dimenzijo.

Je kdo že kdaj iskal rešitev za to in ali:
- pozna jursdikcijo (recimo v EU), kjer je accounting + management poceni, da bi tam odprl svojo hub firmo? Recimo da bi letni strošek stal tam ne več kot 1000 eur.
- pozna tuje firme, preko katerih se lahko vrši odkup digitalnih dobrin iz strani fizikalcev, tako da te izdajo račun za dobrino in ne za posredovanje?

JK:
Konec koncev bi bil Vinay Pradesh lahko tudi (indijski) s.p., pri čemer v tam nimajo predpisa, ki bi s.p.-jem nalagal, da uporabljajo oznako s.p. Ja, zmišljujemo si, ampak - you get the point ...

Absolutno. Ampak espeji ponavadi imajo "trade name". Če Vinay vztraja, da ga nimajo, preveri. Boš vsaj vedel 100% ali delaš s fizikalcem, ki mu je vseeno kaj tebi nakraca na kos papirja, samo da mu daš mir in kam to tebe potem postavlja, če bo kdo hotel vedet kaj več.

Davčna reče, tako kot ona misli, da naj bi bilo, dokazno breme je pa na nas. Tako je v praksi. Če se izkaže da je Vinay Pradesh tisto za kar naj bi po mnenju davčne (in nenazadnje tudi mnenju sodišča) mi plačali odtegljaj, ga tudi bomo, na to pa še kazen. Ko davčna zagleda plačilo v offshore najprej pomisli na kaj? Ob taki praksi ne vidim razloga, da tudi tule ne bi najprej pomislila na davčni odtegljaj. Na nas pa je, da potem njim dokažemo kaj Vinay Pradesh pravzaprav je.

Mogoče se splača Vinaya prej pobarat o tem, da bo dal vsaj trade name na invoice namesto osebnega imena, ker ponavadi pri espejih pride gor tudi trade name. Tudi v Indiji. Če se izkaže, da je navsezadnje le fizična oseba brez ikakvega statusa bo vsaj jasno kaj bo sledilo, če bo organ kdaj kaj zahteval.

To je ena stran medalje, druga pa še vedno ostaja, da če želiš delat po regelcih in ko naletiš na to, da je tipo fizikalec, ti pa hočeš imet tisto njegovo za X EUR, moraš za to plačat 1,15X EUR, medtem ko tvoja konkurenca na trgu pa le X EUR. In avtomatsko si nekonkurenčen.

Vse zato, ker država ne razume, da pri takem delu na daljavo njena opcija v zakonu v praksi ne funkcionira, ker za enkratne posle nihče ne bo šel od naše davčne zahtevat potrdila o plačanem davku, niti nismo država ki bi imela razvejane sporazume.

Zakon funkcionira v praksi tam kjer je tujec prisoten na ozemlju Slovenije in/ali kjer gre za interes tujca, da dela izključno zate v smislu delovnega razmerja. To pa enkratni posli na daljavo niso.

Če hočeš to neposrečeno birokratsko oviro zaobit brez tveganj, rabiš vmesno firmo v tujini. Ali tako, ki take rešitve lahko nudi ali svojo.

Vse ostale rešitve so sicer cenejše, a bolj tvegane.

Nenazadnje bi tujec za potrebo večjega posla lahko tudi registriral dejavnost, odprl firmo, vendar catch je, da mu tega zaradi obilice konkurence, ki to od njega ne zahteva, ni treba.

Tole od mojega računovodja:

Če gre za fizično osebo:

Če oseba nima slovenske davčne številke, potrebujemo podatek o številki potnega lista ali kateri koli drugi uradni dokument (kot je pri nas osebna, vozniško dovoljenje).
Potrebujemo potrdilo od uradne institucije v Indiji, da je vključena v socialno zavarovanje (A1 obrazec ali katera koli druga oblika potrdila).
V tem primeru se državi plača akontacija dohodnine od avtorskega dela.

Če ne veš ali ima oseba registrirano dejavnost oz. če gre za fizično osebo:

Če nimaš izpisa iz uradnega registra YX države, da ima prodajalec registrirano dejavnost, je na tebi, da plačaš zanj dohodnino.
To pomeni pridobitev DŠ in ostala administracija.
Zato se ljudje odločajo, da za takšna plačila odpirajo podjetja v drugih državah, kjer s tem ne komplicirajo.