Avtorska pravica na slikah in "sposoja"
13 naročnikov
13 naročnikov
Zdravo,
prosim za nasvet.
Ustanavljam neprofitno spletno stran, kjer bi rada naložila tudi nekaj slik. Slike sem dobila z enega spletnega portala (kako se nakaj naredi). Za uporabo slik sem jih kontaktirala, vendar mi pravic ne morejo dati, ker si jih delijo še z enimi in imajo v medsebojni pogodbi napisano da nobeden od njih ne more dati pravic tretji stranki.
Torej sem bosa. Večino slik bom sama naredila ampak nekaj bi si jih pa vseeno rada "sposodila", vsaj za določen čas. Zavedam se kršitve pravic. Slike nimajo vodnega žiga. Pa me zanima naslednje:
- če jih vseeno cuknem in dam na svojo spletno stran, kakšna je možnost da me najdejo? Stran je drugače v ZDA (no, za američane)
- če sliko malo obdelam, obrežem, sem kaj zmanjšala tveganje?
- če sliko sprintam in slikam s fotoaparatom (prej malo porišem :)) in jo objavim, sem s tem kaj zmanjšala tveganje?
kako sploh iščejo "ukradene" slike? kaj me čaka, če me najdejo?
Sem čisti laik, tak da prosim za nekaj info...hvala!
25 odgovorov
Bom malo drugače napisal. Načelno.
Problem ni v tem, da splet tehnično omogoča upload "svega i svačega", temveč v masi fotografij.
Razlike med profi in amatersko fotografijo (amatersko v slabem pomenu besede) so skoraj izginile, glede na velikost upl. fotografij je (tehnična) kvaliteta dejansko manj pomembna. Ogromna večina uporabnikov spleta recimo ne ve niti tega, kaj je recimo zlati rez...
V zadnjih letih je zato prišlo do prevladujočega razmišljanja, da je vsaka (dobra) fotografija pravzaprav ničvredna in plod slučaja, da se dobro fotografijo posname z levo roko, da kaj takega lahko posname vsak...
In potem se fotografije prodajajo po 0.05 dolarja. Če pa se kakšna prodaja po 200 dolarjev, pa so nekateri šokirani...
Tudi zato, ker ni informacij. Informacij v smislu, da pa kakšen (etabliran) fotograf še vseeno dobi za svojo fotografijo, ki obvisi na zidu kakšne pisarne, 1000 dolarjev, pa tudi več. Ja, za ENO fotografijo!
Da jih po tej ceni ni enostavno prodati, je seveda jasno, da si tak profi gradi ime 10 ali 20 let, pa se seveda v širši javnosti tudi ne ve, ali govori, ali vsaj razmišlja.
Se pa v javnosti govori o hitrosti in o masi. In o tem, da mora bejba, če že ima FB profil, dnevno uplaodati vsaj 20 fotk. Kakšne so, ali se kaj na njih vidi, kakšna je njihova kompozicija, da o ideji ne govorim, seveda NI pomembno.
In tako je prišlo do splošnega prepričanja, da ni še tako dobra fotografija nič
vredna, da je, če jo kdo posname, rezultat trenutka, sreče in ne vem česa še, ne pa znanja, izkušenj...
Takle mamo pri fotografiji. Pa tudi videu. Ker smo ZASUTI z "izdelki"!
P.S. V izogib osebnim napadom name izjavljam, da sem zgolj povprečen amater, ki je prebral kakih 6 knjig o fotografiji in se udeležil samo dveh fotografskih tečajev.
Ampak vseeno mislim, da imam v komentarju v glavnem prav!
sivolasi:
Ampak vseeno mislim, da imam v komentarju v glavnem prav!
Bilo bi zanimivo, če bi pisal stvari v katere ne bi verjel :).
sivolasi:
In potem se fotografije prodajajo po 0.05 dolarja. Če pa se kakšna prodaja po 200 dolarjev, pa so nekateri šokirani...Tudi zato, ker ni informacij. Informacij v smislu, da pa kakšen (etabliran) fotograf še vseeno dobi za svojo fotografijo, ki obvisi na zidu kakšne pisarne, 1000 dolarjev, pa tudi več. Ja, za ENO fotografijo!
Problem je predvsem v tem, da se načelno enake stvari različno cenijo, kar je seveda tudi posledica tega, kar si prej napisal. Če posnameta amater in profesionalec skoraj enako fotografijo (za končnega uporabnika oziroma povprečnega "gledalca") ni najbolj pravično to, da ju različno cenimo samo zato, ker je ena plod sreče, druga pa znanja. Jaz osebno raje dam 0,05€ za sliko z 90% kvalitete kot 200€ za sliko z 100% kvalitete.
Potem pa imamo še ene druge ekstreme, ki so meni osebno nerazumljivi:
Gizmo:
Problem je predvsem v tem, da se načelno enake stvari različno cenijo, kar je seveda tudi posledica tega, kar si prej napisal. Če posnameta amater in profesionalec skoraj enako fotografijo (za končnega uporabnika oziroma povprečnega "gledalca") ni najbolj pravično to, da ju različno cenimo samo zato, ker je ena plod sreče, druga pa znanja. Jaz osebno raje dam 0,05€ za sliko z 90% kvalitete kot 200€ za sliko z 100% kvalitete.
Ti pač pravičnost dojemaš na svoj način...
Problem tega časa pa je tudi v tem, da se različne stvari ENAKO cenijo. Fotka je pač za večino fotka, seveda v primeru,da se na njej kaj vidi.
Kriterijev torej skoraj ni več, skoraj z nobeno stvarjo (av. delom) se ne da več zaslužiti, razen če ga konzumira 3 miljone+ ljudi. Ampak potem mora biti "ogled" dela 0,00001 dolarja.
In situacija žal nedvomno spodbuja štancanje svega i svačega, ne samo fotografij in to v ogromnih količinah.
Treba je pač preživeti...
Jaz pa grem recimo osebno raje v muzej gledat oljne slike ranga 10.000 - 100.000 evrov (ker se tudi kaj naučim o svetlobi, itd.), kot da na FB-ju gledam mozoljaste mladenke, ki bodo čez 10 let imele riti kot karjole... S čimer se NIČ NE NAUČIM.
Na neki oljni sliki nekega mojstra se da zaslužiti letno 1000, 5.000, celo 50.000 evrov, na 100.000 tretjerazrednih fotografijah pa nič. Ker bodo te fotografije čedalje cenejše. Ali mogoče misliš, da bodo kdaj dražje?
Še tole.
Bil sem na kavi in tam prebral (današnje) Finance. Dekle iz Maribora izdeluje lesene dilde (dildote) iz zelo kvalitetnega lesa.
Ponudbo te dni postavlja na Kickstarter. Prodala je že okrog 100 kosov, cena 70 - 90 dolarjev kos.
Kitajci delajo 3864 vrst dildotov iz plastike. Prodali so že 50 miljonov kosov.
Njihova proizvodna cena (si jo bom izmislil) je 1,5 dolarja. Vključno s setom baterij... :) Prodajna cena pa: do 10 dolarjev.
Več taki niso vredni, ker nimajo NITI NAJMANJŠE dodatne vrednosti. Tako kot jo, mimogrede, skoraj nikoli nima povprečna amaterska fotografija.
Kdo kupuje kitajske dildote? Reveži.
Kdo bo kupoval slovenske lesene dildote? Elita. Tuja elita.
Komu se bolj splača prodajati, presodite in se odločite sami.
Boste generirali spletni promet na "revežih", ki želijo vse zastonj, ali boste tržili foto serije (ali nenazadnje dildote) z veliko dodatno vrednostjo? Za katere se je seveda treba dosti bolj potruditi in imeti praviloma tudi dosti več znanja.
Je pa dobro, da konzumenti imamo izbiro. Za bogate in za reveže.
Ponudniki vsebin (in pripomočkov) pa enako.
In tako se lahko odločimo, ali bomo producirali, delali, proizvajali za ene, ali za druge.
Eni so tisti, ki so pripravljeni idejo, dodatno vrednost, itd. POŠTENO plačati, nagraditi.
Drugi pa tisti, ki že pri ceni 0,1 dolarja za ogled serije fotografij, ali pri ceni 2,99 dolarja za plastični dildo, vpijejo: Drago...