Evo, v današnjih financah pa še nadaljevanje :)
Ali sem antisocialen, ker vam ne dam službe?
Jakab Andor
Finance 009/2012
13.1.12 00:01
Moje antisocialno vedenje izvira iz travme v otroštvu, ki me je spremljala skozi adolescenco in še danes vpliva name.
Moram se opravičiti. Objavil sem članek »Zakaj vas ne bom zaposlil«, v katerem sem bil res grob in nezaslišano nevljuden. Napisal sem celo, da nočem zaposlovati žensk. Moral bi bolj paziti, kaj pišem. Res mi je žal; včasih sem povsem antisocialen. Prosim vas za priložnost, da pojasnim svoje ravnanje.
Moje antisocialno vedenje izvira iz travme v otroštvu, ki me je spremljala skozi adolescenco in še danes vpliva name. Vendar se želim poboljšati. Pravzaprav sem si že premislil: dam vam službo. To je poslovna ponudba, pripravil sem celo pogodbo. Ne skrbite - je povsem vljudna, naravnost politično korektna. Vidite, sem že vaš.
V svojem prejšnjem besedilu sem opisal svoje osebno, sebično stališče do tega, zakaj nočem prodati stanovanja, odpreti podjetja in ponuditi dobro plačanih služb (no, vsaj za madžarske pojme) ducatu ljudi. Poskušal sem biti družbeno odgovoren, vendar kaže, da se nisem dovolj potrudil.
Ko sem besedilo prvič objavil, še v madžarščini, me je presenetilo, kako veliko ljudi se zanima za moje osebne težave. Pomislil sem - čemu vsa ta jeza? Obstaja vendar toliko drugih ponudb za zaposlitev. Čemu se ljudje jezijo prav name, če ne ponudim službe? Po objavi angleškega prevoda pa se je zgodilo nekaj še bolj osupljivega. S tem, ali dam komu službo ali ne, se niso ukvarjali le milijoni Madžarov, temveč ljudje z vsega planeta. Za božjo voljo - to je postala celo najprometnejša tema na spletni strani Hacker News.
O mojem pisanju so razglabljali ljudje iz ZDA, Poljske, Romunije, Slovaške, Slovenije, Srbije, Hrvaške, Kanade, Velike Britanije, Belgije, Avstralije, Indije, Nemčije, Portugalske, Češke, Finske, Grčije, Moldavije, Francije, Nizozemske, Italije, Avstrije, Španije, Švedske, Singapurja, Nove Zelandije, Švice, Norveške, Japonske, Brazilije, Litve, Irske, Bosne, Izraela, Rusije, Danske, Indonezije, Združenih arabskih emiratov, Turčije, Kitajske, Estonije, Bolgarije, Latvije, Hongkonga, Malezije, Argentine, Južne Koreje, Mehike in še 50 drugih držav. Vsi že v prvem dnevu.
Izmed prvih 50 tisoč bralcev jih kar 48 tisoč ni odobravalo tega, kar sem povedal
Očitno moram močno izboljšati svojo družbeno zavest. Tako razkuriti ljudi po vsem svetu mora biti grozno slaba karma. Zato dovolite, da izrazim, kako iskreno mi je žal. Nikogar nisem hotel prizadeti, še posebno ne žensk. Nisem želel biti seksističen. Osebe ženskega spola so mi pri srcu. Rad imam sploh vse ljudi, tudi starejše. Pomagali ste mi, da sem začel razmišljati pravilno - zdaj sem boljši človek in pripravljen ponuditi ducat delovnih mest. V ta namen sem pripravil preprosto pogodbo (glej okvir).
Madžarska, trenutno še vedno znana tudi kot »Evropa«, sklepa pogodbo z Jakabom, znanim tudi kot »Andor«, na dan 8. januarja 2012. Pogodbo sestavljajo naslednji členi:
Pogodba vzpostavlja partnerstvo med Evropo in Andorjem.
Ime partnerstva, katerega namen je, da Andor zaposli vsaj, lahko pa tudi več kot 13 ljudi iz Evrope, je »Partnerstvo ZZZ«: ZMAGA za zaposlene, ZMAGA za Andorja in ZMAGA za Evropo. Partnerstvo ZZZ koristi vsem udeleženim.
Andor se pri tem zavezuje:
da bo ostal na Madžarskem in odprl novo podjetje;
da bo 100-odstotno legalno zaposlil 13 ljudi;
da bo zaposlenim dajal tolikšno plačo, da vsak izmed njih prejme na svoj račun vsaj neto 760 evrov;
da mesečno plača 1.086 evrov celotnih stroškov vsakega zaposlenega in se pri tem ne pritožuje.
Evropa pa se zavezuje:
da prispevki ne bodo znašali več kot 30 odstotkov neto plače;
da davek od dobička podjetja ne bo več kot 10 odstotkov;
da stopnja DDV ne bo več kot 15 odstotkov;
da bo preganjala korupcijo, namesto da bi se moral s tem ukvarjati Andor.
Neveljavnost ali neizvršljivost ene ali več postavk te pogodbe ne vpliva na druge postavke.
Pogodba je usklajena z zakoni in pravili, po katerih deluje zdrava pamet.
Draga Evropa!
V okvirju je prav navadna, klasična pogodba. Prosim, razmisli o računu, ki je v ozadju.
Danes nimam podjetja, tebi pa dajem le 300 evrov na mesec. Drobiž. To zate še zdaleč ni dovolj. Kot vidimo, prav tako ni dobro za milijone drugih, ki nimajo službe in se jezijo nate, pa tudi name, ker jih ne zaposlim. Če privoliš v podpis pogodbe, bom število nezadovoljnih volivcev zmanjšal za 13. Zdaj pa še najboljše: čisto vsak mesec ti bom zagotovil 7.840 evrov brez vsakršnega tarnanja.
Ta vljudni predlog sem poslal državi 6. avgusta 2011, žal pa doslej še nisem prejel odgovora. Izvirnik vsebuje tudi podrobne izračune. Prosim, odloči se vendar, ali želiš, da še vedno nimam podjetja in prispevam sramotno nizkih 300 evrov ali pa bi morda raje videla tistih 7.840 na mesec. Prosim, izberi raje več, ne manj.
Višja številka je resnični denar. S tem bi lahko financirala precej socialnih pomoči ali jih pač porabila za karkoli, kar sicer počneš z denarjem. Sploh ne vprašam, kam gre. Resnično menim, da bi ta dogovor bil čista zmaga za vse. Veselim se tvojega odgovora. Kadarkoli lahko navežeš stik prek moje strani na Facebooku ali pa mi napišeš e-pošto na naslov andorjakab@gmail.com.
Dame in gospodje!
Vem, da se vam še nisem oddolžil. Prizadel sem vas. Vendar pa lahko vidite, da se res trudim odkupiti za duševne bolečine, povzročene z mojim prejšnjim besedilom. Saj smo vendar vsi ljudje in denar nam ni glavna stvar v življenju. Dovolite, da razložim, zakaj sem bil v prejšnji objavi tako grob.
Travma iz otroštva, ki sem jo omenil uvodoma, je to, da sem se rodil v komunistični državi. Rodila me je ženska. Komunizem se ne sliši slabo, če pri tem pomislite na nacionalizacijo holivudskih filmov prek piratskih programov. Razglasiti se za pirata, trditi, da je lastnina kraja, da bi moralo vse biti zastonj, da je denar zlo, korporacije pa zasužnjevalci - vse to je celo kul. To je dandanes moderno. Ampak zares živeti v komunistični državi - to pa je težko sranje.
Ja, kul je biti socialen. Hej, tudi jaz uporabljam Facebook. Živeti v polnokrvnem socializmu pa je muka. Od tega postaneš prav antisocialen. To vem, ker sem svoja najstniška leta v celoti preživel v trdem socializmu. Če bi se to zgodilo tudi vam, bi bili res, ampak res alergični na besedo »socialno«.
Vse se je začelo z idejo, da naj bi ljudje bili enaki. Bogati ne bi smeli biti bogatejši od revnih. Revni potrebujejo več. Zamisel o enakosti in tem, da si vsakdo zasluži boljše življenje, je bila zelo priljubljena. Naj skrajšam - moje stare starše so vrgli iz njihove vile, namesto njih pa vselili reveže. Odločili so se, da dedek in babica ne potrebujeta niti posesti in avta, saj je nepravično, da imata take reči, če jih drugi nimajo. Nepravično je, kako pohlepni kapitalisti zasužnjujejo reveže, od katerih mnogi sploh nimajo službe in so lačni - hkrati pa drugi živijo v bahavih vilah, imajo odlično hrano in celo nakit. To je mnoge hudo mučilo. Brez služb ljudje stradajo in postanejo zelo, zelo, zelo jezni na tiste, ki imajo hrane več kot dovolj.
Nove ideje so se v politiki zelo dobro prijele. Prišla je druga svetovna vojna in nekaj pozneje sem se rodil v zelo socialistični Madžarski. Vsakdo je imel službo! Bilo je celo kaznivo je ne imeti. Brezposelnim so rekli »közveszélyes munkakerülő« - nevarni postopači. A to je bil zelo redek pojav, aktualen le za peščico pesnikov in nekaj intelektualcev. Večina ljudi je službo imela. Bilo je tudi obvezno biti zelo, zelo, zelo socialen. Vsakdo je moral biti tvoj prijatelj. Vsakomur si moral reči »elvtárs« - tovariš.
Takrat niso prenašali nikakršne antisocialnosti. Zdaj se mnogi jezijo, ker sem tako družbeno neodgovoren, da nočem zaposlovati, če mi ni do tega. Pred 20 leti bi kaj takega bilo preprosto kaznivo. Tako zelo, da je smela obstajati tudi samo ena politična stranka - MSZMP, socialistična partija madžarskega ljudstva. Ogromna stranka, ogromno služb za vse. Ni bilo treba moledovati zanje.
Socializem je ščitil delavce. Takrat ne bi bilo moje dileme, ali naj odprem podjetje. Odpreti podjetje in pridelati dobiček, kolikor si ga upaš, sploh ni bilo mogoče, temveč prepovedano. MSZMP je zaprl prasce, ki so hoteli narediti dobiček in tako oškodovati delavski razred.
Vsi ljudje smo bili enaki. Enaki smo bili v tem duhu, da smo vsi imeli nekaj hrane. Imeli smo kruh, maslo in mleko. Tudi jajca. Jajca so bila poceni in dovolj jih je bilo. Ob nedeljah pa zrezek in krompir. Imeli smo tudi TV-kanal - imenoval se je Madžarska televizija. Oddajala je vsak dan razen v ponedeljek, ko televizije pač ni bilo. Ob vseh drugih dnevih nas je TV učil, kako dobra stvar je socializem in kako bomo nekega dne dosegli komunizem, kjer denar sploh ne bo potreben, saj bo vsakdo lahko povsem brezplačno dobil, karkoli potrebuje.
Pred božičem je MSZMP ponavadi poskrbel za uvoz banan in pomaranč iz kapitalističnih držav, da bi bili vsi še bolj zadovoljni. Žal nam v 40 letih ni uspelo doseči komunizma, zato ne preseneča, da niso zmogli uvoziti toliko banan, da bi jih bilo za vsakogar. Ker jih ni bilo dovolj, so jih v trgovinah skrivali pod pultom. Če si poznal kakšno zelo pomembno osebo, denimo funkcionarja edine stranke - pomemben je bil zato, ker je ščitil delavce in socializem pred kapitalistično nevarnostjo -, si se lahko zmenil za banane. Pomembnež je naročil prodajalcu, naj da na stran kilo zate. Prevzeti pa si jih moral diskretno, da se drugi ljudje ne bi zjezili - čemu banan ne dobijo tudi sami, če jih dobiš ti?
Govorilo se je - ne vem pa, ali je res -, da so že v socializmu vodilni ljudje socialistične stranke lahko kupili toliko banan, kolikor so si jih zaželeli.
V srednji šoli so me učili, da je kapitalizem zelo slaba, socializem pa zelo dobra stvar. Kapitalizem je slab zato, ker kapitalistične korporacije, kot je Coca-Cola, zasužnjujejo delavski razred. V svojo sumljivo pijačo, ki je - pomislite - črna, gotovo dajejo neke droge, kokain ali karkoli že. Uboga mladina mora poslušati neznosno glasbo in potem se zvijajo po tleh, zasvojeni s to kapitalistično svinjarijo.
Učili so me, da lahko v socializmu dobim vse, kar potrebujem. Ni brezposelnosti in socializem ščiti delavca pred grdimi kapitalisti. In bilo je res! Če si denimo potreboval telefon, si povedal državi, da bi ga želel imeti. Dali so te na čakalni seznam in v 10 do 15 letih so ti ga, če so se strinjali, da ga potrebuješ, res prinesli. Bil je poceni. Razen če si hotel telefonirati zunaj Madžarske. To sploh ni bilo mogoče.
Kaj naj še rečem. Kruh je bil poceni, res poceni. Bil je tako poceni, da imajo mnogi Madžari, ki so zdaj lačni, solze v očeh, ko se spomnijo, kako poceni je bil. Brez težave si lahko pojedel kilogram ali dva. Meso je bilo dražje in včasih zelenkasto, ne pa pogosto. Socializem je torej imel tudi dobre plati. Vseeno pa sem bil takrat solidno zamorjen in hudo nevoščljiv zahodnjakom, ki so živeli po kapitalistično.
Nekoč so mi dovolili, da obiščem Dunaj. Imeli smo forinte, ki se jih ni dalo zamenjati za zahodni denar. Socialistična partija nam je vseeno dodelila nekaj deviz na leto. Tako sem dobil nekoliko šilingov, verjetno za kakšnih 20 do 30 današnjih evrov. Dobil sem tudi potni list in poslali so me na avtobus, da si na lastne oči ogledam gnili zahod. Jokal sem, dobesedno. Ko sem se vrnil, sem bil zelo, zelo, zelo zamorjen. Še zlasti zato, ker sem moral učitelju v srednji šoli še vedno govoriti stvari, kakršne smo se učili. Če ne bi, me ne bi samo vrgli iz šole, temveč me tudi ne bi spustili na univerzo, lahko bi me celo zaprli ali škodovali komu drugemu iz naše družine.
Ja, kruh pa je bil poceni. Dokler je šlo. Potem je Sovjetska zveza razpadla, Madžarska pa je postala članica Evropske unije.
Socializem se namesto s preživetjem najsposobnejših razvija s preživetjem najbolj korumpiranih
Socialistična »zaščita« je podobna kot »zaščita«, ki jo trži mafija. Socialisti naredijo težko sranje, še zlasti če gre za nacionalne socialiste. So kot tisti mišičnjaki v gangsterskih filmih - ponavadi plešasti, z debelim vratom in dokaj grobi. Ob njih se res počutiš ogrožen, začutiš potrebo po zaščiti. Potem ti jo - v zameno za »pošten« delež tvojega denarja - tudi ponudijo. Zagotavljajo ti dobro zdravje. Da bi jih zavrnil - te možnosti ni. Vseeno te bodo zaščitili, obvezno je. Socializem naredi vse več ljudi odvisnih od zaščite. To je spirala navzdol. Vse več ljudi mora biti čedalje bolj zaščitenih, za kar je potrebnih vse več davkov, sicer socializem ne bi mogel izpolniti svoje obljube, da bo izvajal vso to zaščito.
Raje imam kapitalizem
Oprostite, ampak tako pač je. Mislim, da ima veliko več smisla. Mislim, da je ta štorija z »zaščito« votla. Finta, fora, prevara, nateg. V resnici sploh ni potrebe za tako visoke davke. Nihče jih ne potrebuje! Niti delodajalci niti delavci. Nateg je, da bi vam morali biti všeč čim višji davki, ki naj jih seveda plačujejo drugi - banke, multinacionalke, kdorkoli, samo vi ne.
V resnici pa nihče ne potrebuje zaščite socialističnih ekstremistov. Ja, vem, da spet kričim, ampak o tem sem prepričan. Precej nižji davki bi še vedno povsem zadoščali - brez nategov, ki dejansko škodijo tistim, ki jih domnevno ščitijo. Socialistični ekstremisti so kot slon v trgovini s porcelanom. Delodajalci bi se lahko dobro razumeli s svojimi zaposlenimi, če nas ne bi stalno prikazovali kot sovražnika. Lahko bi se dobro razumeli, če ne bi bili vsi tako zaščiteni.
Ampak kako poskrbeti za pomoči potrebne brez višjih davkov za bogate?
Preprosto. Lahko bi se dogovorili, da je nosečnice, porodnice, ki se vračajo na delo, ženske nasploh, mladino, bolnike, starejše, invalide - vsakogar, kdor je potreben pomoči - mogoče zaposliti brez plačevanja prispevkov.
Recimo, da bi zaposlil nekoga za 760 evrov neto. Prijavilo bi se veliko kandidatov. Z nekaj sreče bi nekateri od teh bili iz kategorij, za katere ni prispevkov. Potem bi moral sprejeti preprosto poslovno odločitev - ali plačam 1.080 evrov za neogroženega delavca ali pa izberem katero izmed oseb brez prispevkov, ki je sposobna za iskano delo. Tako bi solidno znižal stroške ter imel bolj konkurenčno in dobičkonosno podjetje. Seveda bi vsi moji zaposleni - pa če je zanje treba plačevati prispevke ali ne - prejemali enak znesek 760 evrov neto in tudi na delovnem mestu bi jih obravnaval enako.
Tako bi država pomagala ljudem, da najdejo službo, ne da bi to zaračunavala meni. Prav nasprotno - od mene bi zahtevali manj namesto več denarja. Tako bi mi pomagali poslovati, namesto da mi z bizarnimi predpisi to otežujejo. Hkrati bi država še vedno prejemala denar od plač delavcev zunaj zaščitenih kategorij, še bi pobirala DDV, trošarine in podobno. Tako zbrani denar bi porabili za tiste, ki sploh niso sposobni za delo.
Verjemite mi - take zamisli so veliko bolj družbeno odgovorne kot socializem. Še zlasti, če gre za nacionalni socializem.
Avtor je madžarski podjetnik in blogar. Objava je izvedena z dovoljenjem avtorja.
Komentarji izražajo stališča avtorjev, in ne nujno tudi organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva Financ.