Združimo se in zmagajmo :D

V osnovi ni bolje. Nikoli ne mores oceniti cloveka, ki ga ne poznas dolgo.

Delno se strinjam, samo je pa toliko težje reševati potem probleme, če so prisotna še neka druga dodatna čustva zraven. No v T&R splet primeru zaenkrat odlično deluje.

@perunpro: Kot "poznaš" sem mislil to, da veš kaj dela že vsaj nekaj časa in kak je njegov način dela. To je čista odnova za karkoli. Tako, da se izogibat nekoga, ki ti pade pred nos v forumu ali pa recimo tretjo osebo pri teamu čeprav jo drugi partner mogoče pozna.

Res sranje je ko se nekdo, ki je perfekten na papirju (veze, finance, izkušnje ipd.) izkaže v prvem tednu kot človek s katerim sploh ne moreš delat ali pa ima 100% drugačno idejo o kakšni "malenkosti". Pa je prepozno, da bi se obrnil.

Prijatelji in posel so pa sploh druga stvar. Sem izgubil dva zelo dobra prijatelja, ker ko si enkrat 12 ur na dan 3 mesece skupaj in pride še kakšna kriza vmes in se ne moreš kar tako odmaknit vsak pokaže svojo grdo plat.

Tako, da je potrebno najdit nekoga s katerim si bežno sodeloval, da poznaš njegov odnos ampak ti tudi ne bo nič hudega če se spičita in ga nikoli več ne vidiš.

Sej se delno strinjam, ampak tukaj smo potem ze v krepko v filo-psihologiji.

Roky, vem, vi ste druzinsko podjetje in govoris iz izkusenj. Sem vesel da sem vam obnese, ampak na vsako tako pozitivno zgodbo slisim ene par malo manj pozitivnih...

Kot prvo: nikoli ne ves, kaj bo prislo vmes in predvsem, kako bo vsak od posameznikov sprejel oz. hendlal situacijo, kaj bo cez cas in kako in kam se bodo posamezniki spreminjal in razvijal. Ampak na zacetku ti lahko ocenis stanje kot je SEDAJ in kaksno je bilo v preteklosti, vse ostalo je na ravni vedezevanja.

Ali pa ima clovek tezave doma/s partnerjem/alkoholom/egom/versko usmerjenostjo/problemi iz otrostva/any-fobia kar se spomis/itd... ko z nekom resno delas, vidis priblizno kaksen je clovek, ko je ta clovek pritisnjen ob zid, well, takrat vidis iz kaksnega testa je.

Live with a man 40 years. Share his house, his meals. Speak on every subject. Then tie him up, and hold him over the volcano's edge. And on that day, you will finally meet the man.

Eni preprosto ne zmorejo vec kot 2 requesta/responsa in je jeba :P hocem samo povedat, ne it v biznis brez odkritih kart, brez papirja kjer je napisano vse kar vam pade na pamet in predvsem, kako in koliko se deli vsak € ki je notri, ki bo notri in ki bo morda prisel.

Mislim, da mora bit pri vsakem projektu en absolutni vodja, nato pa se lahko najdejo investitorji, izvajalci in vsak mora imeti točno določeno vlogo.

Partnerstva na način bova zdj midva vsak malo delala in ko bo denar, če bo denar si pol 50:50 deliva itd... to pa ne dela na žalost - še vsako tako sodelovanje se je sesulo - s popolnimi neznanci, s prijatelji, z družino pa sploh ne želim poskusiti, ker lahko močno pokvari zadeve. Vedno so pol očitki v stilu 'jaz sem delal 3x več kot ti, zato bi mogu dobit večji delež' itd...

Ni pa problema, če se najde en sposoben vodja in okoli sebe zbere ljudi, ki se spoznajo na svoja področja. Ampak ne morejo biti pa vsi v projektu enakovredni...

Perunpro, se strinjam. Zadeve so veliko lažje, če nekoga dobro poznaš. Rad bi le dodal, da če se dovolj pogovarjaš/deliš mnenja o določeni stvari o kateri se ne strinjata, da sploh spoznaš kaj točno on želi, mogoče sta bližje kot si misliš na začetku, zna biti veliko lažje. Je pa res, da je stvar odvisna od posameznika do posameznika, koliko sta dva-trije-štirje kompatibilni. Pomaga tudi, da nisi preveč pohlepen na denar ... tukaj se največkrat zalomi. No vsekakor nismo/nisem popoln in ja, se včasih zalomi ampak pomembno je, da iz tiste težave prideš ven z nekim dobrim dogovorom kako in kaj naprej.

@bujes: to je ena dobra opcija. Se pa lahko ravno tako deli enakomerno denar če so določene dolžnosti in pravice. Če je natančno določeno kdo in v kakšni meri lahko sprejema kakšne odločitve ni panike. Poznam nekaj podjetij, kjer so tudi trije ali več enakopravni partnerji pa ima vsak svoje delovno mesto (ne samo naziv) in laufajo stvari brez problema.

Sam sicer verjetno nebi preživel tega, da ima nekdo več glasanja kot ti kljub enakem vložku :) Je pa res, da se da tudi to z določenimi vzvodi rešit.

Kakor koli se že lotiš izbire partnerja je dejstvo, da če so vse stvari (od ustanovitve, poslovanja, morebitne prodaje in sodnih sporov) rešene vnaprej lahko podjetje preživi brez večjih posledic tudi če se izkaže, da so ljudje čisto nekompatibilni.

Je pa to veeelik minus in se strinjam z Roky-jem, da če se folk ne grebe za vsak evro imaš rešenih večino problemov, ki se razvijejo iz malenkosti drugače.

P.s.: perunpro se čutim dolžnega, da povem, da velik ego ni problem ampak je dar :P

Moje izkušnje so take, da sva s partnerjem imela na začetku enake cilje. Sčasoma se posel širi, potem pa si človek včasih kaj premisli ali pa nekdo drug vpliva nanj kako drugače in podobno.

Moj zaključek:

Ni specialne formule za uspeh... so samo možnosti ko se nečesa pametno lotiš in imaš nekaj % več možnosti, da gre vse skupaj pravo pot.

Osnovni motiv je najbolj važen. Večina težav, ki jih omenjate, izhaja iz pohlepa po denarju.

Družinska firma, če je prav zastavljena, ima vsekakor interes služenje denarja, vendar so prisotne tudi drugi stvari. Mafija je recmo en tak primer družinske firme. Ljudje, ki so si blizu in jih veže kri, se združijo in v tem dobijo varnost in moč. Prvo je zaupanje, drugo pa cilj.

V našem primeru imamo cilj postati kvaliteten dolgoročni partner srednje velikim podjetjem v naši regiji. Torej nam ni interes ožemat vsako stranko do amena, ampak probat uživat v tistem kar radi počnemo in zraven seveda imet še kaj več kot za kruh. To je interes firme. Potem pa so v ozadju interesi posameznika, ki so zlo važni za slogo. Če se interesi ne krešejo, pol stvar laufa. Če pa se, pol je pa važna komunikacija in iskrenost.

Če povzamem. Če nekj delaš z veseljem, pravimi cilji in da si v osnovi dobra osebnost (pozitiven, iskren), pol se stvari dajo peljat. Če je pa na kupu kup egoistov z edinim ciljen v življenju bit "NEKDO" ter edinim motivom projekta izžet čim več denarja, pol rata miljon problemov in tud končni efekt ponavad ni najboljši. In tud z nevem kakšno pogodbo tega ne moreš rešit iz preprostega razloga. Vsak se namreč trudi drug druzga nategnit, ne pa da bi projekt uspel. Spet cilji in osebne vrednote.

Verjamem, da se mi boste smejal "lejga idealističnega naivneža", sam če bi vsak imel pri sebi zdrave ideale in vrednote, hja, pol bi bil poslovni svet velik lepši.

Začne se iz vprašanja kaj zasledovat v življenju. Slavo, moč, denar? Vse to je brez veze. Na koncu gre itak vse v nič (lej svetovne imperije). Denar smrti ni nikol pregnal. Prava sreča je drugje. Stvar kompromisov kako to dosečt. In če pri poslu delaš z ljudmi, ki jim je to nekako jasno, pol je lažje, drugač se pa stvari lomijo, kar vidmo v tej temi.

Najprej Avatar, potem pa še Anthony! Sama pozitiva in povezanost. Anthony FTW! Sreče ne najdeš v cilju. Sreča je v poti. To je že Aristotel vedel (Nikomahova etika). ;-)