Splošni pogoji ipd na spletnih straneh.

Zanima me glede vsebin kot so splošni pogoji, pravno obvestilo, pogoji poslovanja,...

Kdo mora to imeti na strani ? Pri spletnih trgovinah, kjer se prodajajo izdelki, je logično da morajo biti objavljeni.

Kako je pa kaj z spletnimi stranmi ki ponujajo storitve ? Sem preveril par slovenskih strani ki ponujajo izdelavo spletnih strani in nekatere imajo nekaj malega napisano, nekateri se precej razpišejo, vendar je dosti takih ki tudi nima nič, pa me zanima kako je to iz pravnega vidika ??

Kjer ni nujno je vsaj dobro imeti. Prvič zato, ker veliko potencialnih strank to zanima in kot drugič, da se lahko tud malce zaščitiš. Cover your ass.

Ja verjamem da je dobro imeti, vendar me bolj zanima kdaj je obvezno imeti in kdaj ne?

Upam, da lahko malo nadgradim vprašanje - kaj pa lahko zapišeš v pogoje in koliko to res velja? Če na primer napišeš nekam v drobni tisk, da se z vpisom na mailing listo obiskovalec zaveže, da nam bo doniral 1000€ na leto, kako je s tem?

Sicer ne vem za web, ampak v običajni poslovni praksi v sodnem sporu vedno prevlada obligacijski zakonik, kadar so določila pogodbe namerno/nenamerno v nasprotju z njim (seveda če jo želi ena stran izpodbiti). Tako kot veliko ljudi naivno napiše na dobavnico ali račun "do dokončnega plačila je blago last prodajalca" kar je svir*** ku*** v tej p****** državi - z momentom ko blago izročiš kupcu v posest je njegova last , plačilo ali neplačilo sta ločena zadeva. Isto je s storitvami.

V primeru da vseeno poizkušiš "na silo" odvzeti neplačniku neplačano robo te po slo zakonodaji on "z vso pravico obtoži" kraje.

Ko izročiš kupcu posest.... ok in kako je pa v primeru storitve kot je spletna stran ? ..če razvijaš na svojem serverju za kupca ....kdaj le ta postane njegova last?

ne upam trditi kaka je praksa na webu .... verjetno ob kakem podpisanem primopredajnem zapisniku .... za offline world pa vem da je tako. K upniku (s.p.) je zvečer na dom prišla policija (in kasneje sprožila pregon po uradni dolžnosti zaradi "velike tatvine" ki naj bi jo storil upnik ?!? ) , ker so čez dan njegovi delavci po njegovem naročilu odpeljali svoje keramične ploščice in še nek sanitarni material (oboje je predhodno prodal dolžniku in v račun napisal tisto kar sem navedel zgoraj) iz neplačnikovega salona, ker jih trgovec po 180 dneh še ni plačal ( brez nasilja, vljudno, pustili so obvestilo / prevzemnico v trgovini, in prehodno baje pismeno obvestili kaj bodo naredili če do tega in tega dne ne bo plačila .... )

Vsaka spletna stran, ki nekaj ponuja, oglašuje, promovira ipd., mora imeti objavljene vsaj osnovne podatke, ki jih zahteva Zakon o elektronskem poslovanju na trgu (ZEPT). Ali temu rečemo splošni pogoji, pogoji poslovanja ali pa le "O nas", ni pomembno.

Če preko strani poteka prodaja, so obvezni še drugi elementi, ki jih zahtevata ZEPT in ZVPot, npr. informacije o pravici do odstopa od pogodbe (če gre za poslovanje s potrošniki), o stroških pakiranja in dostave, o načinih plačila, o možnostih poprave napak itd.

Obveznih je še nekaj stvari: informacija o piškotkih, soglasja za obdelavo osebnih podatkov (ker sta sicer zbiranje in obdelava osebnih podatkov uporabnikov lahko nezakonita), soglasja za neposredno trženje z e-pošto, SMSi ipd.

Potem pa so tu še stvari, ki niso obvezne, a jih bo vsak pameten (spletni) trgovec želel zapisati v splošne pogoje, kot npr. trenutek sklenitve pogodbe (in s tem vezanosti trgovca na objavljene pogoje, npr. na ceno), pravila glede komuniciranja na spletni strani, možnost blokade in izbrisa uporabnika v primeru kršitev, določila glede uporabe avtorskih gradiv na spletni strani itd. Če stran ponuja npr. naročnine, je treba urediti tudi to.

Splošni pogoji zavezujejo, če jih je uporabnik (ob registraciji, ob nakupu, ...) sprejel oziroma če je imel enostavno možnost, da se z njimi seznani. Zato tudi ni vseeno, kam in kako "porinemo" splošne pogoje. Ni res, da Obligacijski zakonik vedno prevlada nad njimi, se pa uporablja za vprašanja, ki v splošnih pogojih niso urejena. Je pa res, da bo nad določili splošnih pogojev pogosto lahko prevladal ZVPot, to pa v primerih, ko so splošni pogoji v nasprotju s kogentnimi (obveznimi) določbami ZVPot. Za razliko od Obligacijskega zakonika, katerega večina določb je dispozitivnih, kar pomeni, da stranke svoje razmerje lahko uredijo drugače, so določbe ZVPot večinoma kogentne, kar pomeni, da v splošnih pogojih določenih pravic za potrošnika ni dovoljeno urediti manj ugodno, kot to določa ZVPot (tako s pogodbo ali splošnimi pogoji npr. ni mogoče izključiti potrošnikove pravice do odstopa od pogodbe, neveljavna je njegova vnaprejšnja odpoved ugovorom in zahtevkov do prodajalca ipd.)

Toliko na kratko, mogoče enkrat naredimo en praktičen seminar na to temo posebej za člane IM :)

Hvala za odgovor. Bega me predvsem to da je dosti slovenskih agencij na netu ki ponujajo spletne storitve in na svoji strani nimajo objavljeno nič. Da ne bom omenjal specifičnih strani .. dovolj je samo da vpišeš v google izdelava spletnih strani, poklikaš prvih 20 in pogledaš koliko dejansko nima nič napisano.

Zato se mi je postavilo vprašanje ali je to sploh potrebno...

theuros:

Bega me predvsem to da je dosti slovenskih agencij na netu ki ponujajo spletne storitve in na svoji strani nimajo objavljeno nič.

Večina agencij, ki se ukvarja s spletnimi projekti po meri, odnose z naročnikom uredi s pogodbo. To tudi pričakuje večina naročnikov in dostikrat tudi želijo spremeniti kakšen člen pogodbe.