Ali mora trgovec pri prodaji rabljenega vozila izdati garancijski list?

Zakon o varstvu potrošnikov (ZVPot) v 2. alineji 19. člena določa, da minister, pristojen za gospodarstvo, izda pravilnik, s katerim določi rabljeno blago, za katero mora prodajalec izdati garancijo za brezhibno delovanje za obdobje najmanj enega meseca. Pravilnik o blagu, za katerega se izda garancija za brezhibno delovanje v 3. členu določa, da se cestna motorna vozila, priklopna vozila in vozila s pomožnim motorjem štejejo kot rabljeno blago, za katere se izda garancija za brezhibno delovanje. Glede na stanje vozila je prepuščeno prodajalcu, da določi rok trajanja garancije, pri čemer je najkrajši rok trajanja garancije najmanj 1 mesec. V vsakem primeru pa mora prodajalec k vozilu priložiti garancijski list skladno z zahtevami 16. in 18. člena ZVPot ter navodila za sestavo in uporabo blaga.

Ali mora prodajalec ob sklenitvi prodajne pogodbe izročiti potrošniku izpolnjen garancijski list, ali pa je dovolj, da mu izroči neizpolnjen garancijski list (npr. brez točno določenega tipa proizvoda, brez datuma prodaje ipd.)?

Določila glede garancije za proizvode določa Zakon o varstvu potrošnikov (ZVPot). V 16. členu so določene obvezne sestavine garancijskega lista, ki jih mora vsak izročen garancijski list vsebovati in sicer:

firmo in sedež dajalca garancije,

firmo in sedež prodajalca, razen če ta ni hkrati dajalec garancije,

datum izročitve blaga,

podatke, ki identificirajo blago,

izjavo dajalca garancije, da jamči za lastnosti ali brezhibno delovanje v garancijskem roku, ki začne teči z izročitvijo blaga potrošniku,

ozemeljsko območje veljavnosti garancije,

trajanje garancijskega roka,

za blago, za katero je izdaja garancije obvezna, čas po preteku garancijskega roka, v katerem dajalec garancije zagotavlja potrošniku vzdrževanje, nadomestne dele in priklopne aparate,

opozorilo, da garancija ne izključuje pravic potrošnika, ki izhajajo iz odgovornosti prodajalca za napake na blagu.

V kolikor garancijski ne vsebuje vseh podatkov, ima dajalec garancije po drugem odstavku 18. člena ZVPot kljub temu vse obveznosti po zakonu.

Stališče Tržnega inšpektorata RS je, da prodajalcu garancijskega lista ni potrebno izpolnjevati npr. s tipom aparata ali datumom prodaje, če so ti podatki razvidni iz računa, ob pogoju seveda, da je prodajalec na to opozoril potrošnika, na primer s pisnim opozorilom na garancijskem listu, da se garancija lahko uveljavlja samo skupaj z računom (drugi odstavek 21.a člena ZVPot), na katerem so ti podatki.

Kakšne so pravice potrošnika, če garancijski list ni bil izdan?

Zakon o varstvu potrošnikov (ZVPot) v 21.a členu določa, da imata proizvajalec in prodajalec vse obveznosti po tem zakonu tudi, če za blago, za katero je izdaja garancije obvezna, garancijski list ni bil izdan ali potrošniku ni bil izročen. Šteje se, da garancijski list ni bil izdan, če potrošniku niso bile izročene listine, na katerih so podatki iz 16. člena tega zakona. Če so podatki na različnih listinah, mora prodajalec potrošnika na to posebej opozoriti.

Kolikšen je čas po preteku garancijskega roka, v katerem je proizvajalec dolžan zagotavljati vzdrževanje, nadomestne dele in priklopne aparate, če je npr. garancijski rok za izdelek 3 leta?

Zakon o varstvu potrošnikov (ZVPot) v 8. točki 16. člena določa, da mora garancijski list za blago, za katero je izdaja garancije obvezna, obvezno vsebovati čas po preteku garancijskega roka, v katerem dajalec garancije zagotavlja potrošniku vzdrževanje, nadomestne dele in priklopne aparate.

V 4. alineji prvega odstavka 20. člena pa ZVPot določa, da mora prodajalec za novo blago zagotavljati proti plačilu popravilo, vzdrževanje blaga, nadomestne dele in priklopne aparate vsaj 3 leta po poteku garancijskega roka tako, da servis opravlja sam ali ima sklenjeno pogodbo o servisiranju z drugo osebo.

Iz teh določb izhaja zahteva, da je proizvajalec dolžan zagotavljati vzdrževanje, nadomestne dele in priklopne aparate za izdelek še najmanj 3 leta po preteku garancijskega roka.

Kakšna je razlika med garancijo in stvarno napako?

Potrošnik lahko napake na kupljenem izdelku uveljavlja iz naslova garancije ali iz naslova stvarne napake v skladu z določili Zakona o varstvu potrošnikov (ZVPot).

Garancijo lahko potrošnik uveljavlja za izdelke, za katere je obvezna garancija (seznam teh izdelkov določa Pravilnik o blagu, za katerega se izda garancija za brezhibno delovanje) in za tiste, za katere je bila dana prostovoljna garancija. V garancijskem roku lahko potrošnik od garanta zahteva brezplačno odpravo napake. Če napake ni mogoče odpraviti ali je podjetje ne odpravi v skupnem roku 45 dni, lahko potrošnik zahteva zamenjavo za nov brezplačen izdelek.

Reklamacijo iz naslova stvarne napake pa lahko potrošnik uveljavlja za vsak kupljeni izdelek (kar pomeni, da lahko potrošnik zaradi napake na izdelku, za katerega ni bila dana garancija, uveljavlja pravice iz stvarne napake, enako pa se lahko odloči tudi v primeru, če ne želi uveljavljati garancije za izdelek, za katerega je bila dana garancija).

Iz naslova stvarne napake lahko potrošnik napako na izdelku reklamira pri prodajalcu in sicer v dveh mesecih od odkritja stvarne napake (za napake, ki se na izdelku pokažejo po dveh letih od prevzema, prodajalec ne odgovarja več), ter po lastni izbiri zahteva odpravo napake ali vračilo plačanega zneska v sorazmerju z napako ali zamenjavo blaga ali vračilo plačanega zneska. Potrošnik mora v obvestilu o napaki natančneje opisati napako in prodajalcu omogočiti, da izdelek pregleda. Če napaka ni sporna, mora podjetje čimprej, najkasneje pa v roku osmih dni, ugoditi potrošnikovemu zahtevku. Če o napaki obstaja spor, mora podjetje v enakem roku podati potrošniku pisen odgovor.

Potrošnik lahko pravice iz naslova stvarne napake, smiselno uveljavljanju pravic iz naslova stvarnih napak na izdelkih, uveljavlja tudi v primeru storitev.

Razlike med garancijo in stvarno napako so naslednje:

Ali lahko kot podjetje uveljavljamo stvarno napako po Zakonu o varstvu potrošnikov?

Zakon o varstvu potrošnikov (ZVPot) ureja pravice potrošnikov pri ponujanju, prodajanju in drugih oblikah trženja blaga in storitev s strani podjetij in določa dolžnosti državnih organov in drugih subjektov, da te pravice zagotavljajo. Po tem zakonu je potrošnik fizična oseba, ki pridobiva ali uporablja blago in storitve za namene izven njegove poklicne ali pridobitne dejavnosti.

V primeru, da je kupec blaga ali storitve podjetje, lahko pravice iz naslova stvarne napake uveljavlja le na podlagi Obligacijskega zakonika, saj se takšno podjetje ne šteje za potrošnika v smislu ZVPot.

Kaj je stvarna napaka?

Po Zakonu o varstvu potrošnikov (ZVPot) je napaka stvarna:

če blago nima lastnosti, ki so potrebne za njeno normalno rabo ali za promet;

če blago nima lastnosti, ki so potrebne za posebno rabo, za katero jo kupec kupuje, ki pa je bila prodajalcu znana oziroma bi mu morala biti znana;

če blago nima lastnosti in odlik, ki so bile izrecno ali molče dogovorjene oziroma predpisane;

če je prodajalec izročil blago, ki se ne ujema z vzorcem ali modelom, razen če je bil vzorec ali model pokazan le zaradi obvestila.

Iz naslova stvarne napake lahko potrošnik napako na izdelku reklamira pri prodajalcu in sicer v dveh mesecih od odkritja stvarne napake (za napake, ki se na izdelku pokažejo po dveh letih od prevzema prodajalec ne odgovarja več) ter po lastni izbiri zahteva odpravo napake ali vračilo plačanega zneska v sorazmerju z napako ali zamenjavo blaga ali vračilo plačanega zneska. Potrošnik lahko uveljavlja samo tiste zahtevke, ki jih podjetje dejansko lahko izpolni (npr. ne more zahtevati popravila, če to ni mogoče, ali zamenjave, če takšnega izdelka ni več v prodaji), po drugi strani pa podjetje ne more samo odločiti, na kakšen način bo ugodilo potrošnikovi zahtevi (npr. ponudba dobropisa ni pravilna).

Potrošnik mora v obvestilu o napaki natančneje opisati napako in prodajalcu omogočiti, da izdelek pregleda. Če napaka ni sporna, mora podjetje čimprej, najkasneje pa v roku osmih dni, ugoditi potrošnikovemu zahtevku. Če o napaki obstaja spor, mora podjetje v enakem roku podati potrošniku pisen odgovor.

Če podjetje neupravičeno zavrne potrošnikovo zahtevo iz naslova stvarne napake, naj mu izdelek z napako zamenja z novim ali mu vrne plačani znesek ali odpravi napako, lahko tržni inšpektor izda odločbo, s katero podjetju odredi, naj ugodi zahtevi. Odločbo lahko izda le, če med potrošnikom in podjetjem ni spora o obstoju napake ali če potrošnik predloži mnenje sodnega izvedenca ali če je napaka na drug način nedvomno dokazana. Hkrati lahko tržni inšpektor z globo ukrepa zoper podjetje, ki v roku ne ugodi potrošnikovi zahtevi ali mu ne poda pisnega odgovora.

Katalog, ki sem ga prejela na dom, je imel poleg artiklov v ponudbi navedenepriporočene cene. Kaj to pomeni in ali podjetje lahko oglašuje svojo ponudbo s takšnimi cenami?

odgovor:

V skladu z Zakonom o varstvu potrošnikov (ZVPot) mora podjetje pri poslovanju s potrošniki za blago oziroma storitve, ki jih ponuja, vidno označiti ceno, ki vključuje davek na dodano vrednost v primeru, da je podjetje zavezanec za davek na dodano vrednost. Cena mora biti označena v evrih ter mora biti končna, kar pomeni, da je podjetje pri svojem poslovanju dolžno potrošniku nuditi celovito informacijo o veljavni ceni, ki nikakor ne more biti zgolj priporočljiva.

Priporočena cena ni končna cena, s katero bi moral biti potrošnik seznanjen še pred odločitvijo o sklenitvi posla oziroma še pred nakupom, temveč gre za ceno, katere višina je priporočena s strani dobavitelja. Samo zato, ker je dobavitelj trgovcem predlagal, da naj se blago prodaja po določeni (priporočeni) ceni, pa to še ne pomeni, da bo po takšni ceni trgovec blago tudi dejansko dal na trg. Končna cena blaga je lahko tudi precej višja od priporočene, potrošnik pa je z oglaševanjem priporočene cene zaveden, saj verjame, da bo lahko po oglaševani ceni kupil želeno blago.

Opisan način oglaševanja cen ni dopusten in predstavlja nepošteno, zavajajočo poslovno prakso, ki je skladno z določili Zakona o varstvu potrošnikov pred nepoštenimi poslovnimi praksami (ZVPNPP) prepovedana.

v tej temi bom lepil nove odgovore na vprašanja, ki jih objavlja TIRS in se (lahko) tičejo spletne trgovine

http://www.ti.gov.si/si/vprasanjainodgovori/pogostavprasanja/vsavprasanja/

skripta ki ti pošlje screenshot ko zazna spremenjeno vsebino ?

nekaj novih odgovorov TIRS na našo tematiko, 2. 10. 2014

Ali lahko pošiljamo elektronska sporočila z našo ponudbo na javno objavljene elektronske naslove pravnih oseb?

Zakon o elektronskem poslovanju na trgu (ZEPT) v 6. členu med drugim določa, da lahko ponudnik pošilja komercialna sporočila, če prejemnik vnaprej soglaša s pošiljanjem. Za komercialno sporočilo se šteje vsaka oblika sporočila, namenjena neposredni ali posredni promociji blaga, storitev ali podobe podjetja, organizacije ali osebe, ki opravlja trgovsko, industrijsko ali obrtno dejavnost ali regulirani poklic, pri čemer podatki, ki omogočajo neposreden dostop do dejavnosti podjetja, organizacije ali osebe, predvsem ime domene ali elektronski naslov in sporočila v zvezi z blagom, storitvami ali podobo podjetja, organizacije ali osebe, ki se zagotavljajo neodvisno in brez finančnega nadomestila, sami po sebi še niso komercialno sporočilo.

V primeru pošiljanja komercialnih sporočil mora torej ponudnik pridobiti predhodno soglasje prejemnika. V okviru slednjega pa mora biti jasno razvidno, kakšno soglasje je prejemnik podal - torej, da je podal soglasje za prejemanje komercialnih sporočil oziroma sporočil, namenjenih neposrednemu trženju in podobno.

Zgolj javna objava elektronskega naslova na spletu ali vpis podjetja v določen poslovni imenik samo po sebi ne predstavlja soglasja za pošiljanje komercialnih elektronskih sporočil na njegov objavljen elektronski naslov. Pošiljatelj pa je tudi tisti, ki mora v primeru dvoma dokazati, da s takšnim soglasjem razpolaga. Z vpisom v nekatere poslovne imenike uporabnik sicer lahko poda tudi soglasje za pošiljanje komercialnih sporočil na njegov elektronski naslov, ni pa to nujno oziroma ga lahko uporabnik kadarkoli prekliče.

Določeno omilitev zahteve po predhodnem soglasju omogoča Zakon o elektronskih komunikacijah (ZEKom, Uradni list RS, št. 109/2012, 110/2013, 40/2014-ZIN-B, 54/2014-odl. US), ki v drugem odstavku 158. člena določa, da lahko fizična ali pravna oseba, ki od kupca svojih izdelkov ali storitev pridobi njegov elektronski naslov, ta elektronski naslov uporablja za neposredno trženje svojih podobnih izdelkov ali storitev, vendar pod pogojem, da kupcu ponuja jasno in izrecno možnost, da brezplačno in enostavno zavrne takšno uporabo svojega elektronskega naslova takrat, ko so ti podatke za stike pridobljeni in ob vsakem sporočilu (če ni kupec zavrnil takšne uporabe že na začetku).

Kam se lahko obrnem, če prejemam nezaželena komercialna elektronska sporočila?

Odgovor:

Pošiljanje sporočil, ki vabijo k nakupu blaga oziroma storitev, urejajo trije predpisi - Zakon o elektronskem poslovanju na trgu (ZEPT), Zakon o elektronskih komunikacijah (ZEKom, Uradni list RS, št. 109/2012, 110/2013, 40/2014-ZIN-B, 54/2014-odl. US) ter Zakon o varstvu osebnih podatkov (ZVOP-1, Uradni list RS, št. 94/2007-UPB1), nadzor pa poleg Tržnega inšpektorata RS na tem področju izvajata tudi Agencija za komunikacijska omrežja in storitve RS in Informacijski pooblaščenec.

Če gre za pošiljanje komercialnih elektronskih sporočil fizičnim osebam, nadzor na podlagi ZEKom izvaja Agencija za komunikacijska omrežja in storitve RS.

Tržni inšpektorat RS izvaja nadzor na podlagi določil ZEPT in sicer v primerih, ko gre za pošiljanje komercialnih elektronskih sporočil drugim naslovnikom (npr. pravnim osebam).

Ali lahko svoje artikle oglašujem in prodajam preko Facebook profila, naknadno pa odprem "pravo" spletno trgovino?

Odgovor:

V primeru prodaje preko spleta mora podjetje spoštovati določila več predpisov iz pristojnosti Tržnega inšpektorata RS in sicer predvsem Zakona o preprečevanju dela in zaposlovanja na črno (ZPDZC-1), Zakona o varstvu potrošnikov (ZVPot), Zakona o varstvu potrošnikov pred nepoštenimi poslovnimi praksami (ZVPNPP) ter Zakona o elektronskem poslovanju na trgu (ZEPT). Sama oblika spletne trgovine oziroma prodaje preko spleta ni predpisana, mora pa podjetje potrošnikom oziroma v določeni meri tudi drugim kupcem zagotoviti ustrezne podatke ter v razmerju do njih izpolniti določene obveznosti.

V primeru prodaje preko Facebook profila se torej uporabljajo enake zahteve, kot v primeru klasične spletne trgovine. Več o tem si lahko preberete v odgovoru na vprašanje št. 122.

Vprašanje številka 00320, objavljeno 3. 10. 2014

Na televizorju se mi je že tretjič pojavila enaka napaka, za katero sem ponovno uveljavljal garancijo. Ali lahko zahtevam novo televizijo?

Odgovor:

Zakon o varstvu potrošnikov (ZVPot) v 21.b členu določa, da če napake niso odpravljene v skupnem roku 45 dni od dneva, ko je proizvajalec, prodajalec ali pooblaščeni servis od potrošnika prejel zahtevo za odpravo napak, mora proizvajalec potrošniku brezplačno zamenjati blago z enakim, novim in brezhibnim blagom.

Ni nujno, da omejeni 45 dnevni rok prične teči z uveljavljanjem vsakega zahtevka za popravilo posebej, ampak se pod določenimi pogoji lahko dolžine posameznih popravil od prvotnega zahtevka dalje tudi seštevajo. V kolikor se uveljavlja večkratno popravilo za istovrstno napako, se dolžine posameznih popravil seštevajo in po preteku 45 dni lahko potrošnik zahteva enako, novo in brezhibno blago. V kolikor pa se pri večkratnem popravilu uveljavljajo zahtevki za drugačne vrste napak, prične teči 45 dnevni rok za vsako napako znova.