Stranka me pokliče pred parimi dnevi:
Ona: z vaše strani sem prejela paket, ki ga nisem naročila, samo brskala sem po vaši strani (že v štartu veš, da je bullshit)
Jaz: Kako pa smo pitem pridobili vse podatke, vaše ime in priimek, email, telefonsko...?
Ona: Tako da nategujete in nam vdirate v računalnike
Jaz: Tudi če bi to počeli, pa ne, sklepam da tega ne bi počeli zato, da bi v vašem imenu naročili 1 artikel vreden 40€, ki ga konec koncev lahko v 14 dneh vrnete, saj imamo s tem samo stroške, drži?
Ona: ahmmmm... ja... potem je nekdo zlorabil moje podatke, jaz nisem naročila.
Jaz: Ni problema, naročeno je bilo iz IP-ja xxx.xxx.xxx.xx, bomo oddali prijavo na policijo, da je nekdo zlorabil vaše osebne podatke
Ona: Ne boste vi meni nobenih hišnih preiskav delali, jaz vsak mesec stran vržem računalnik, ker so tako poceni in ne puščam nobenih sledi
Jaz: Zakaj bi pa vam delali kakršnokoli preiskavo in iskali sledi, saj ste rekli, da niste naročili? Samo našli bomo osebo, ki zlorablja vaše podatke.
Ona: Tožila vas bom za nesramnost. Jaz sem socialen primer in zahtevam denar nazaj, ker ne morem placati elektrike (lahko pa menja kompe vsak mesec!) zaradi vasega izdelka, ki ste mi ga vsilili.
Jaz: Ni problema, boste dobili vrnjeno celotno kupnino (ji pojasnim postopek), povejte mi samo ali želite, da oddamo prijavo o zlorabi podatkov ali ne? Zakaj ste sploh prevzeli paket, če ga niste naročili?
Ona: Ni treba prijavljat, prevzela sem, ker sem midlila, da so adidaske.
Jaz: Adidaske? So bile po isti ceni ali kaj točno vas je zavedlo?
Ona: Ja, v cent isti (cena je 43,79€)
Jaz: Ampak kako pa bi potem plačali elektriko, saj bi isti denar porabili za adidaske?
Ona: Kaj ti meni govoriš, da sem revna, mam tok denarja kot ga ti ne boš nikoli niti videl, ker ne veš, da denar dela denar in da denar treba obračati (verjetno zato naroča in vrača izdelke)
Jaz: Gospa sami ste pred minuto rekli, da ste na socialni in zaradi nasih 40€ ne morete placati elektrike.
Ona: Vrni mi denar.
Jaz: Takoj ko prejmemo vrnjen artikel z vase strani boste dobili nakazano.
Ona: Ne bom placevala postnine in vam vracala artikla, ker nimam za postnino, pridite ga kar sami iskat. Ce ste ga znali poslat znate tut priti ponj.
Jaz: Gospa, malo prej ste rekli, da imate toliko denarja, kot ga jaz še nisem videl, ampak vam povem, da sem 1eur že videl.
Ona: histerični napad
Jaz: ji ponovim kaj po zakonu mora naredit (vrnit artikel in napisat kako zeli vracilo - simple as that)
Ona: Zahtevam da mi prinesete gotovino na dom, ker vam ne bom dajala svoje stevilke racuna, saj jo boste zlorabili.
Jaz: Se pravi se bojite, da vam bomo zlorabili racun, na katerem pravite, da nimate niti 1eur, po drugi strani pa bi spustili neznanca v svoj dom?
Ona: Mogoce imam res 100kg, ampak tecem hitreje kot vsak, ki ima 50kg.
Jaz: Gospa, vedno manj vas razumem in vedno bolj se oddaljujeva od bistva.
Ona: Vrni mi denar nategun ljubljanski.
Jaz: Kot prvo nisem iz Ljubljane in kot drugo sem vam že vsaj petkrat povedal, da vam pripada vračilo denarja, samo artikel morate poslati nazaj in povedati kako naj vam plačamo.
Pogovor se je potem kmalu zaključil, ker sem kljub začetnemu navdušenju nad tako zabavo tudi sam sčasoma obupal.
Artikel je vrnila popolnoma uničen, ampak sem ji nakazal nazaj s poštnino vred, da bo imela za adidaske, elektriko in bo lahko stran vrgla še par računalnikov.
Najbolj bizarno od vsega pa je to, da zakon ščiti take idiote, ti kot trgovec pa mu nič ne moreš, razen da ga malo psihološko zjebeš na prefinjen način.