kopriva

Interesi:
AI, psihologija, human growth
Zaposlitev:
unemployable
Kraj:
Inter-galaktična prezenca

Statistika

Pridružen/a:
06 nov 2007, 20:28
Zadnjič aktiven:
08 jul 2026, 19:04
Prispevki:
1377 | Vsi prispevki
Teme:
48 | Vse teme
2027
207
28

Podpis

“Everything that happens, happens as it should, and if you observe carefully, you will find this to be so.” ― Marcus Aurelius
#1
Dragi mojstri,

čeprav boste slišali dame govorit, da "kopriva vedno pride zadnji" (mislim, na kake evente in podobno, ker vedno zamujam 😜), sem tokrat šel kontra temu in se opogumil in razdevičil AMA sekcijo.

Skušal sem nahecat tako ChatGPT in Claude, da mi spišeta tale post, ampak sta oba dva preveč tupasta, da bi napisala kaj spodobnega. Njima v opravičilo: nimata dostopa do foruma in tako ne moreta zares razbrati mojega stila pisanja. Mogoče apel IM managmenetu, da odpre forum za javnost in za AI bote, da lahko kopriva v slogu lenivca pripravlja AI generated poste? :P

Zdaj bom skušal pozabit za minutko, kako zelo sem len in sam napisal tale AMA post v 12-ih točkah povsem brez AI-ja, na roke, kot da smo leta 2023.

1. Rodil sem se 8 februarja 1987 na baje neverjetno zasneženo nedeljo. Verjetno se mi zato še danes upira sneg in se ga raje izognem in kot lastovka zbežim v tople kraje, če se le da.

2. Kot mulc sem odrašal v res zabačeni vasi. Cca 10 hiš. Populacija krav je bila vsaj 10, če ne 20x večja od človeške.

3. Kot otrok sem se igral, da sem kmet in trgovec. Kot kmet sem vzel podstavke od maminih loncev za rože in to je bil moj volan od tanovega Deutza. V moji glavi. Domišljija rešuje revščino, ko starši nimajo denarja za razmetavat za igrače. :) Trgovec sem potem zares tudi postal, četudi spletni. Mogoče pa pride še faza, ko bom spletni ... kmet? 🧑‍🌾

4. Ker sem cele dneve s svojim imaginarnim traktorjem predirkal po sosedovih poljih koruze (treba je bilo virtualno požet!), sem krepil duha in telo. To telo je bilo v ranih letih zelo fit in ko sem vstopil v 5. razred OŠ, sem ga še dodatno pilil čez trening fuzbala. Še zdaj mi je žal, da nisem bolj resno vzel treningov. Danes ne bi imeli problemov izbirat med tem, kdo je najboljši, ali Messi ali Ronaldo. 😜

5. A glej ga zlomka, moja nogometna kariera je šla po zlu, ko sem v 6. razredu OŠ dobil svojm prvi računalnik. No, pravzaprav ga nisem dobil. Kupil sem si rabljenega, ko sem prodal svoje "certifikate", ki sem jih slabo naložil v eno izmed teh cerkevnih PID Zvonov, ki so potem itak čist potonili. Hvala Bogu (pun fully intended) sem jih prodal še pravi čas, da sem si lahko nabavil svojo prvo 3 osemšestko. Pri tem sem nahecal še svojo mlajšo sestro, da je tudi ona prodala svoje certifikate, da sva skupaj imela dovolj. Še danes slišim njeno jokanje, kdaj bo lahko tudi ona kaj na računalniki, saj je prispevala polovico. 🙈🙉🙊

6. Ker sva komaj imela dovoolj za 3 osemšestko, sem naredil svoj prvi (in edini) pravi hardware heck v življenju: odprl sem škatlo in diode, ki so bile nataknjene tako, da so ledice kazale 386, spremenil tako, da so zdaj kazale 486. 😎 k0pr1v4 h3x0r was born.

7. Spomnim se, še danes, kako sem naredil svoj prvi "software h4ck". Igral sem neko bedno igrico, kjer nek pingvin drsi po neki zaledeneli stezi navzdol. Nato sem naključno v mapi te igrice našel sliko tega pingvina in jo za foro zamenjal z neko drugo slikico. Bam - zdaj se ni več vozil po stezi pingvin, ampak tista druga slikica. HEUREKA!

8. To mi je dalo takšen zagon, da sem se v OŠ prijavil na krožek za urejanje spletnih strani. Medtem ko so vsi ostali l00zerji imeli domene tipe guest.arnes.si, je naš ravnatelj razkiral 20 EUR (oz. ekvivalent temu v SIT-ih) in kupil domeno konjice.com 😎 Vidim, da je ni podaljšal in zdaj jo nekdo prodaja na GoDaddyju za $4999. Damn.

9. Fast-forward: po osnovni šoli grem v gimnazijo Želimlje, kjer me niso pustili bit za računalnikom več kot 1 uro na dan. Zato se seveda v drugem letniku prepišem na Škofijsko v MB, kjer mi je profesor Andrej Flogie (še danes eden mojih all-time najljubših profesorjev) dal knjigo, ki mi je spremenila življenje: PHP & MySQL. Kopriva je šel čez noč iz pisca SEO člankov v pisca zares slabe in luknaste PHP kode. But ...

10. Na tej točki sem imel za sabo že SEO + copy kariero, ki se je zdaj stopnjevala v par plačanih PHP projektov. To sem združil v svoj prvi in edini šiht na Tovarni idej. Od tam pa relativno hitro ugotovil, da mi ne dišijo šefi, čeprav so tako kul kot eden in edini Jurij Štukovnik aka Gargi. Če ga osebno ne poznate, se starešine tega foruma zagotovo spomnite portala GlasujZame.com, ki ga je ustvaril in popeljal na takrat neverjetnih 250k MAU.

11. Ker mi šefi niso dišali, sem poskusil praktično recimo temu družinsko podjetništvo in z bivšo-bivšo odprl firmo, ki je kmalu postala Ličila.si / Konverzija doo. S 3000 EUR prihrankov in dnevno sobo polno lakov in šmink sva uspela v 10-ih letih pregurat na 20 MIO eur prihodkov na leto in nato semi-uspešno eksitirala iz te zgodbe. In se vanjo vrnila po dveh letih. In po pol leta spet izstopila. Tokrat je bil še bolj poudarek na SEMI uspešno.

12. Ko sem prodal firmo, se mi je uresničila želja, za katero sem garal celih 10 oz bolj pošteno povedano 20 let, od kar sem pohekal 3osemšetko na 4osemšestko. Ampak hkrati s tem se mi je sesul moj cel svet. Ugotovil sem, da je moja celotna vrednost tega kdo sem in zakaj sem kul temeljila na podjetništvu. Na uspehih. Izgledalo je, da imam več stebrov v življenju, ki so me držali po koncu. Ampak se je izkazalo, da so bili vsi papirnati - po tem, ko ni bilo več dela, kjer bi se dokazoval in ko se je začel krušiti ta steber, je vse ostale papirante preprosto zmečkalo pod težo življenja.

13. Če me je Aleš Lisac česa naučil v življenju, je to dobra praksa, da bralcu vedno daš BONUS-e. Tako se ta zgodba nadaljuje v 13. točko ... 🤠 V letih po exitu in potresu v mojem notranjem svetu sem šel čez dva ali tri obdobja, ki bi jih Carl Jung opisal kot "dark night of the soul". Ostal sem sam na kavču, obdan z Netflixom, dopamin-boosting hrano iz Wolta in dobrimi Jungovimi knjigami ter ... ChatGPT-jem. Na 1001 način sem ga uporabil za nekaj, kar sem na koncu poimenoval "solotherapy". In pridem prišel do spoznanja, da "delo na sebi" človek mora opravit sam. In da mu zrcalo pri tem lahko kaže tudi AI, ne samo človek. Statistika stiske ljudi v modernih urabanih okoljih je grozna: 20+% ljudi potrebuje terapijo, v najbolj razvitih državah pa je terapevtov v populaciji manj kot 0.05%. Matematično gledano problema ne bomo mogli rešiti drugače kot z AI-jem. Zato je to moj novi projekt, ki ga počasi, brez starih deloholičnih vzorcev rojevam v svet. In pri tem v delu in ustvarjanju iskreno uživam kot še nikoli prej :)

Ker lahko o meni na internetah preberete veliko iz obdobja po začetku Ličila.si, sem se nalašč bolj koncentriral na obdobje pred tem in za zaključek na obdobje po tem. Lahko me pa seveda vprašate karkoli želite iz katerega koli obdobja želite :)

AMA 🤠
všeč(11) ni všeč(0) spam(0)
#13
A lahko dodamo dark-theme? koprivine stare h4x0r oči bi jo bile zelo vesele! Počasi ugotavljam, da mi je postala naravna selekcija, da če nimaš dark thema, nisi cool enough for me :)
všeč(1) ni všeč(0) spam(0)
#2
Js poznam enga g33ka. M4r1n mu je ime. Ga lahko vprasam, kako bi on to z AI-jem pohekal. 🤓😎

On a more serious note … Si razmisljal, da bi se poigral s kaksnim Claudom in nalozil vsa navodila v project filese? S tem dobis instantno cel context v project in karkoli bos klepetel - ti ali kdo drug - z njim v tem chatu, bo imel ves context in lahko bil ekstremno uporaben. V teoriji :)

Imas tudi pametne konektorje: recimo Google Drive ali GitHub. Ce imate ze Google Drive, je dobeseno ena minuta, da uvozis fajle.

Baje celo sinhronizacija potem deluje avtomatsko. Torej, vsakic ko boste neki dodali ali spremenili v Google Drivu kar se tice teh procesov, se bo takoj “uvozilo” v Claude in bo od tam naprej imel sveze informacije.

Jaz zdaj pri developmentu postavljam taksno strukturo znotraj Claude-a. Da se context lepo preliva od zgoraj dol in horizontalno med projekti (tech, marketing, …). Js sicer uporabljam GitHub, ker generiram vecinoma MD file-e.

Imam pa double backup security: localni Google Drive v katerem imam github in ko pushem na github, imam takoj vse to v GD, GH in Claudu v project contextih. :)
všeč(3) ni všeč(0) spam(0)
#10
@Demiro Thanks, lep pregled. Koliko pa pokuriš na mesec, če default furaš Sonnet?
všeč(0) ni všeč(0) spam(0)
všeč(0) ni všeč(0) spam(0)
#15
Par dni nazaj sem bral zelo zanimiv post na to temo: https://x.com/aakashg0/status/1990274892034642347?s=20

TLDR: zahod vse svoje težke maljarde vlaga v smer potencialnega AGI brake-throughja, medtem ko Kitajska "tiho" gradi dejansko usable infrastrukturo. Baje 80% AI wrapper companyjev uporablja kitajske OS modele (vsaj v startupih, ki se pitchajo A16Z).

Kar totalno makes sense in tudi sam se tako lotevam razvoja. Major odkritje par dni nazaj mi je bil http://openrouter.ai/, kjer imaš mislim da več kot 500 modelov zlistanih. Veliko jih je povsem free ali pa za đabe. Sploh v primerjavi s frontier zahodnimi modeli.

Kar je zanimivo je to, da imaš v vmes neverjetno močne, uporabne modele. Word of caution iz mojih lekcij so far: treba je res preverit in naštudirat raznorazne sekundarne omejitve, poleg cene. Recimo rate limiting na free modelih, stabilnost v smislu uptime-a, latenca (vsak request gre čez pot app->OR->provider in nazaj) in ali je model "cloackan" oz. v stealth mode-u. To so modeli, ki jih firme in institucije dajajo v free usage, ampak pobirajo podatke in se učijo + nikoli ne veš, kdaj bodo postali plačljivi oz kako se bo v prihodnje spreminjala licenca/način uporabe. Tako da keep in mind!

V teoriji je pa OpenRouter nebeški: samo v .env si lepo rukneš API key + model name. In tako preko enega providerja

Poleg tega še ena rookie lekcija: začel sem z DeepSeekom kar preko njihovega API-ja. Zadeva je delovala že zelo sexy. Potem sem pa prešaltal na OR in nastavil en alibabin model in je v chat bubble začel spuščat dejanski celoten reasoning, ne samo končnega outputa. Kar je bilo zabavno in zanimivo za prebrat, da točno vidiš, kakšen je reasoning modela, ampak je hkrati pomenilo, da moram zdaj recodeat celotno zadevo, ker je drugačen output. :)

Nisem še imel časa nagruntat, ali je neka standardizacija in ali open router ponujo kje to informacijo, kakšen je output in če se da sprogramirat na način, da se lahko hitro testira modele ali se bom moral bolj poglobit in dokončno izbrat nek nabor modelov in delat samo s tistimi. Če ima kdo tu izkušnje, please do share.

Overall pa zdaj v praksi vidim to, kar sem že dolgo časa bral in mi ni bilo jasno: da so lahko SLM (small language models) dejansko v praksi full bolj uporabni od LLM-jev. Ne samo zaradi cene (bodisi API-ja ali self-hosted), pač pa zaradi same "poskočnosti" modela. Če vzameš tapravi SLM, lahko na kratek rok dobiš ful bolj odziven model, hkrati pa dovolj pameten. Razlika v ceni med tem ali self-hostaš model s 7 miljardami ali 70 miljardami parametrov pa je astronomska. Na dolgi rok pa je še ena advanced razlika: te manjše modele lahko v teoriji tudi sam treniraš in tako zapečeš "interno znanje", ki bi ga sicer preko RAG-a nalagal v prompt, kar v sam model. Kar je lahko ful boljše spet iz vidika, da so uteži tvojega interneta znanja že zapečene v sam model in tako spet dobiš iz tega naslova bolj flowy experience. Vse skupaj je hitrejše.
všeč(0) ni všeč(0) spam(0)
#1
Zadnjič enkrat sem nekje zasledil hudo grafiko, ki je takoj razložila bistvo marketinga: Mario, ki postane Super Mario po tem, ko poje magično gobico.

Koncept iz pamtiveka. Ampak se mi zdi, da ko si globoko v razvoju izdelka in ponudbe, pozabiš na to ptičjo perspektivo, ki v bistvu na koncu naredi največjo razliko.

To sem želel na hitro napisat na forum, da posheram v skupnost. In len kot sem, sem odprl ChatGPT in mu naročil, da naj gre na IM in iz mojih objav skopira moj stil pisanja in napiše nekaj v tem smislu. Nastalo je tole.

Hmm ... mogoče 5/10. Still a long way to go :)

Ampak ... mi je dalo idejo, da mogoče v stilu @reklamista naredim en tak follow along oz. da bo malo bolj po koprivje, sem to poimenoval "aisperiment".

Ko se mi bo dalo, bom spisal eno skritpo, ki orng prečeše moje objave, jih pozauga v nek sistem, ki bo izluščil iz vsakega posta "kopriva styling" in naredil prompt knjižico, ki jo bom potem ruknil naslednjič v ChatGPT, ko bom spet pripravil kakšno "leno objavo". :)

Tudi pri izboru podforuma sem se zgledoval po optimističnem stilu @reklamista in objavljam tole med (bodoče 🤞) uspešne zgodbe :)

Se ga beremo!
všeč(2) ni všeč(0) spam(0)
#1
Vsi poznamo tisti moment, ko Mario poje gobico in kar naenkrat ni več mali revež, ki ga lahko povozi prva želva. Ne, zdaj je šef. Zdaj lahko ruši zidove z glavo in še Princess Peach ima spet malo več spoštovanja. In to je bistvo marketinga. Ne prodajajte gobice. Prodajajte, kako se človek počuti, ko je gobico že požrl in se mu življenje za 30 % izboljša.

Problem je, da večina še vedno prodaja gobico samo po sebi. “Naša gobica je ročno nabrana.” Super, ampak kaj mi to pomaga, če še vedno ostanem mali Mario, ki ga polovica sveta ignorira? “Naša gobica ima 37 certifikatov.” Odlično, ampak še vedno nisem večji, hitrejši in bolj pogumen.

Ko kupiš sesalec, ne kupiš motorja. Kupuješ občutek, da boš končno lahko povabil ljudi domov, ne da prej pol ure skrbiš, ali bo maček spet pustil presenečenje pod kavčem. Ko kupiš osebnega trenerja, ne kupiš 8 treningov, ampak moment, ko se uležeš v posteljo in rečeš: “Vau, danes sem dejansko naredil nekaj za sebe. Čudeži obstajajo.” Ko kupiš AI orodje, ne kupiš modela. Kupuješ občutek, da nisi več zaspan copywriter, ampak polbog, ki lahko v minuti napiše vse, kar si včasih pisal tri ure in potem še vedno zbrisal.

To je Super Mario marketing. Prodajaj, kdo človek postane po gobici. Ne gobice. Gobice same po sebi nihče ne mara. Tudi Mario jih ne bi, če ga ne bi po vsaki spremenile v ultimativno verzijo njega samega.

Zakaj tega ne dela več ljudi? Ker je veliko težje opisati občutek kot pa napisati “naša nova verzija podpira 17 novih integracij”. V realnosti to pomeni: developerji navdušeni, kupci: “kaj?” Če prodajaš občutek, moraš dejansko razumeti človeka. In tu se zatakne. Empatija ni Excel formula, zato veliko ljudi raje našteje funkcije, ker so pač varne. In dolgočasne. In brez učinka.

Test, da vidiš, ali si zadel:
Če lahko tvoja mama razume, kaj prodajaš, si na pravi poti. Če ne, potem verjetno prodajaš gobico.

In še resnica o cenah: ljudje veliko lažje plačajo za občutek preobrazbe kot za seznam funkcij. Nihče nikoli ni rekel: “Točno to sem rabil, še več specifikacij, prosim.” Ljudje hočejo postati večji Mario. To je to.

Za konec, ker vsak forum rabi malo resnice: če prav obrneš ta koncept, lahko prodajaš karkoli. Še navadno vodo, če jo predstaviš kot gobico v tekoči obliki. Ljudje smo preprosti. Vsi hočemo biti makeover verzija sebe.

In še opomba: ta objava je AI generiran eksperiment, narejen na mojih prejšnjih postih. Če se komu zdi, da je stil malo preveč gladek, krivite robote. Če je pa dober, to je pa itak od mene.
všeč(6) ni všeč(0) spam(0)
#5
To, kar je gentleman napisal + po lastnih izkusnjah nekaj tedenskega steep learning curva s Cursorjem: mislim, da bo *the* hottest nisa v “programiranju” naslednjih 5 let postala “AI architect”.

To je nekdo, ki globoko razume delovanje sistemov med sabo in predvsem, ki zna arhitekturno postavit koncept, ki drzi dva paradoksa hkrati: popolno svobodo in s tem vso moc, ki jo prinese AI na mizo in na drugi strani popolno kontrolo. “What can go wrong?” in “What can I delete?” bodo napisi na t-shirtih cracked AI arhitektov.

Vmes bo verjetno kup vibecoderjev cracknil neko niso in potem se bodo lepega dne zbudili s sladkim problemom: kako da fak zdaj to resno poscaleat?? Ker se bodo izgubili v messu, ki so ga ustvarili s cistim vibecodanjem. In tuki se bodo vlagale blazne pare. Ker ce mi neki dela 1M na mesec in ne morem scaleat, ker ob vsaki mini spremembi (na produkciji) gres cez full on panic attack, bos placal “karkoli”, samo da nekdo resi ta problem.

Poleg tega bos lahko s tem znanjem oz bolje receno *razumevanjem* gradil sam lastne projekte. Blazno hitro, varno in scalable.

Primer, ki ga zdaj sam postavljam in s cim se te dni najbolj ubadam, je tocno to: kako izkoristi surovo moc AI-ja in ga hkrati drzat pod kontrolo: database management.

Trenutno razmisljam v smeri, da sem si naredil “helper agente” za celoten database management:
- zacensi z roles (kater database user ima dostop do katere tabele in s kaksnimj pravicami)
- Zod managament: kako hitro generirat clean minimalne, unbloated tabele in generirat Zod schemo iz tega + jo kopirat v dev repo dejanske aplikacije + potem v Cursorju s tehnicnimi (ne verbalnimi) omejitvami omogocit Cursorju samo dostop in branje teh shem, brez da karkoli spreminna
- avtomatske in varne database migracije (ko neki nardis na novo, da se migracije naredijo avtomatsko iz dev > staging > production okolja)

Vsi ti helperji laufajo na pythonu - s katerim v zivljenju nisem sam spisal niti ene vrstice kode. To je jasen odgovor na tvoje vprasanje, ali se ti splaca ucit nekega dejanskega jezika. Po mojem so ti casi mimo. Kar je zdaj vredno je razumevanje, kako sistemi delujejo.

Hkrati bo po mojem mnenju blazno pomembno, da bos znal uporabljat prave modele na pravem mestu. Zaradi cost/margin kontrole. Tam kjer je pomembno za user experience uporabljas bleeding edge top of the line modele, za vse ostalo slabse modele + batchanje v jobe, ki jih “ponoci” zaganjas s chron jobi.

In pa - seveda - vektorske baze. Extension operativnih mozganov, ki jih drzis v bolj strukturirani klasicni MySQL/ Postgres bazi.

Blazno zanimivo in moram priznat, da me je pozaugalo kot bencin na voznem parku, ki ga upravlja @biata.

Izjemno veliko je tudi globoke duhovne rasti v smislu ucenja “letting go”. Fora je, da ti AI tako hitro vse na novo postavi, da si moras pustit obcasno “vse skupi zbrisat” in boljse postavit arhitekturo ter jo hitro na novo nafilat z dejansko AI generirano kodo.

Vsekakor se ti splaca nastudirat te stvari, ce imas vsaj malo passiona in casa in zelje it v to smer.

Pa srecno! 🙌🏻
všeč(4) ni všeč(0) spam(0)