Pravno gledano obstaja rešitev. Mogoče ne najbolj praktična, pa vendarle:
ZVPot je nekoč imel takole določbo: "Vrnitev prejetega blaga podjetju v roku za odstop od pogodbe *se šteje za sporočilo o odstopu od pogodbe*." (4. odstavek 43.d člena). Skladno s to določbo bi se štelo, da je potrošnik, ki pusti, da se naročeni artikel vrne nazaj, odstopil od pogodbe.
Vendar pa od leta 2014 take določbe v ZVPot ni več (43.d člen je bil spremenjen)! Novi b43.d člen določa: "Obvestilo o odstopu lahko potrošnik predloži podjetju *na obrazcu** iz petega odstavka tega člena ali z nedvoumno izjavo, iz katere jasno izhaja, da odstopa od pogodbe."* Z drugimi besedami, zgolj vračilo ni več dovolj, ker ne gre za nedvoumno izjavo.
To pomeni, da je bila prodajna pogodba veljavno sklenjena, potrošnik pa je zamudil rok za odstop od pogodbe! Zato mora izpolniti svojo obveznost plačila kupnine in se mu lahko izda račun, ki je lahko podlaga za izvršbo v primeru neplačila. Ali se mu artikel še enkrat pošlje ali pa se ga le obvesti, kje ga lahko prevzame, je potem stvar odločitve.