Dolžnik mora najprej plačati takso za ugovor, šele potem bo sodišče o ugovoru odločilo. Če ni ugovor povsem zgrešen (tudi zanikanje dolžnika, da vas sploh pozna, je "pravilen" ugovor", mu bo sodišče ugodilo - sklep o razveljavitvi sklepa o izvršbi prejmete tudi vi.

Po pravnomočnosti tega sklepa vas bo sodišče pozvalo na vložitev pripravljalne vloge oz. dopolnitev tožbe (verjetno pa pred tem ali pa hkrati tudi na doplačilo sodne takse - odvisno od vrednosti terjatve). Načelno boste imeli časa 15 dni, izjemoma celo samo 8, zato je res pametno, da imate odvetnika že pred tem.

Preklonkajo - ali še huje, (okorno) prevedejo - tuje splošne pogoje, privacy policy, disclaimerje ipd. :)

Kar se tiče zakonodaje, je najbolj delikatna določba kazenskega zakonika, ki določa " Kdor osebi, mlajši od petnajst let, proda, prikaže ali z javnim razstavljanjem ali kako drugače omogoči, da so ji dostopni spisi, slike, avdiovizualni ali drugi predmeti pornografske vsebine, ali ji prikaže pornografsko ali drugačno seksualno predstavo, se kaznuje z denarno kaznijo ali zaporom do dveh let."

Seveda, to pomeni, da bi morali naši tožilci množično vlagati ovadbe zoper imetnike raznih adulttubeov - pa jih seveda ne.

Ampak to je slaba tolažba, ker vemo, kako je pri nas, ko nek birokrat dobi "idejo". Tako da vsaj potrditev, da je oseba starejša od 15 let, je vsekakor nujna. Morda še kak drug test za starost, če kaj takega obstaja - bodo pač samo ta inteligentni cedili sline. :)

Ne pozabit, da se za patentiranje (podelitev patenta) zahteva izum, torej neka nova tehnična rešitev. Poslovna ideja, vsaj v Evropi, NI izum. Tudi kos kode ni izum, je zgolj avtorsko delo, ki avtorja varuje zgolj pred copy/paste, ne pa pred tem, da nekdo spiše drugačno kodo, ki pa ima enak ali skoraj enak efekt (zunanjo zaznavnost, eksekucijo) kot prva koda.

Če se bo ideja razkrila v omejenem krogu oseb, je varianta NDA, ki vsebuje huuudo pogodbeno kazen za kršitev. Problem dokazovanja, da je točno določena oseba razkrila idejo nepooblaščenim očem/ušesom, ostaja.

Odvisno od tipa CC licence - lahko je omejitev na non-commercial ipd. Zgolj podatek, da je delo objavljeno pod CC licenco, ni dovolj za sklep, da se lahko delo prosto uporablja; treba je preveriti, kakšna uporaba je dovoljena in kakšna ne.

Ne, to v nobenem primeru ni dovoljeno. Dovoljena je neposredna prodaja (brez posredovanja sodišča), po tržni ceni, če so bile stvari zastavljene za zavarovanje terjatve in če je bila me strankama dogovorjena neposredna prodaja (ali tudi če dogovora ni bilo, pa gre za razmerje med dvema gospodarskima subjektoma). Vendar pa navedeno ne velja za postopek izvršbe.

Prepoved se praksi navadno obide z raznimi sale&lease back pogodbami, ki pa za upnika predstavljajo določeno tveganje.

Vse napisano seveda velja za primer, ko dolžnik ima neko premoženje in ga je pripravljen zastaviti. Spet, večina upnikov na to možnost žal pomisli, ko je že prepozno.

Vse te stroške načelno založi upnik, na koncu pa jih plača dolžnik. Če je rubež neuspešen (ali če se zarubljeni predmeti ne prodajo - kar je žal zelo realen scenarij, katerega pa večina upnikov kar zanemari), nosi vse navedene stroške upnik. Izvršitelj in sodišče (kar se tiče takse) nikoli ne delata zastonj oz. ne vračata denarja.

Dokler je bil portal dostopen, je bila gor vidna tudi neka opcija nakupa mailov (s cenami v odvisnosti od števila mailov).

Ne poznamo sicer podrobnosti in ne želimo prehitro obsojati, ampak pri taki opciji je možno dvoje:

- ali nekdo zelo dobro ve, kaj dela, in ima zadeve tudi pravno pokrite (kar v takem primeru sploh ni enostavno);

- ali pa se požvižga na zasebnost svojih uporabnikov.

MarioMisaron:

Dovolj je zgolj cena (npr. 15€), ampak moraš zato v splošnih pogojih obvezno napisati da vse cene na strani že vsebujejo DDV.

Napisano velja za poslovanje B2B, pa še tu bi znala inšpekcija vihati nos, če bi bila informacija o vključenem davku zapisana le v splošnih pogojih.

Če gre za poslovanje s potrošniki, pa mora ponudnik "vidno označiti ceno, ki vključuje davek na dodano vrednost v primeru, da je podjetje zavezanec za davek na dodano vrednost". Ker potrošnik je tako ubog in neveden, da ne ve niti tega, koliko znaša DDV, še manj pa zna izvesti zahtevno računsko operacijo izračuna cene z DDV (pravilo je veljajlo že tudi, ko je DDV še znašal 20%).

Če je res prokurist (vpisan v sodni register), pogodbe (zgolj zaradi pooblastila za izdajo računov) ne porebuje, saj mu pooblastilo daje že zakon.

Če ni vpisan v register, bo povsem dovolj tudi čisto navadno pooblastilo direktorja.

Za celovito ureditev razmerja med družbo in to osebo, pa seveda pogodba.