nas-t1:

Ljudje, ki prosto po Prešernu špukajo in kritizirajo niso psihični bolniki.

Konstruktivna krititka je celo zaželjena, še posebej, če se ji pridružijo dobri predlogi za rešitev problema.

Problem so ljudje, ki svojo celotno komunikacijo realizirajo LE po spletu. Tudi zato, ker so (nekateri zelo) slabo opremljeni za vsakdanje življenje, za komunikacijo v živo.

In ne, ni fajn, da sta nam ponujena dva svetova. Ker če se pogosto umakneš/umikaš iz reale v virtualo, v času umika seveda nisi v reali. In to ti zna škoditi in te tepsti...

Poleg tega ljudje ne tako redko izgubijo stik z realnostjo... Ni fajn.

McFly:

V bistvu se vedno več ljudi pojavlja in pljuva s pravim imenom.

Nisem vedel.

Če to res drži, bo treba okrepiti urgentno službo v večini slovenskih bolnic.

Ker bo zelo verjetno močno povečan dotok poškodovancev tudi s spleta, oziroma zaradi spleta... :)

Aljo:

Moje mnenje.

To kar se sedaj dogaja na spletišču je že zdavnaj preseglo vse meje.

Ja pravica govora, se strinjam.

Kje pa so pravice tistih po katerih anonimneži pluvajo?

Imej jajca pa se predstavi z polnim imenom, ko nekoga javno pluvaš :) Zgleda, da so kafiči za prenapeteže ratal predragi pa se na netu pucajo :)

Pravilno, da je prišlo do tožbe in edino pravilno se je ESČP tudi odločilo.

Mimogrede, zakaj toliko minusov Aljotu?

Lahko kdo to argumentirano obrazloži?

Mene pa zanimajo odgovori na ta vprašanja:

1. Zanima me, če se bo oglasil lastnik kakšnega portala s forumom in ponudil recept v izogib morebitnim težavam?




2. Zanima me tudi, kako tisti, ki imate forume, ocenjujete promet na račun forumov oz. žaljenja?
   
   Je od povečanega obiska strani s forumom tudi kakšen finančen efekt ali vam ostane samo užitek pri štetju obiskov?




3. Sta po vašem žaljenje in sovražni govor za nekatere (ni jih malo!) tista dva največja magneta, ki vedno znova privlečeta stare (in nove) obiskovalce?




4. Kakšna je po vašem psihoterapevtska korist spleta?
   
   Se obiskovalcem s tem, da užalijo/popljuvajo drugega, res sprosti skoraj neovladljiv pritisk in jim je naslednji dan (za nekaj ur) v življenju lažje?

Aljo, gre samo za to, da imamo različni ljudje različna mnenja. Pluralnost mnenj. Ne pa enoumje.

In da ni edino merodajno tisto, kar nam servirajo (podkupljeni?, zmanipulirani?) novinarji v stilu: če nimaš FB profila in ne čivkaš po Tweeterju, ne obstajaš...

Me veseli, če še kdo deli moje mnenje glede vpliva, teže in usodnosti spleta na naša življenja. In na taka in drugačna psihična stanja...

Še pet let nazaj sem bil s svojimi radikalnimi stališči pri nas popolnoma osamljen, letos spomladi pa so mi dali na ljubljanskem radiu možnost, da v intervjuju v 20-ih minutah z najtežjimi topovi napadem splet. Napadem utemeljeno, z argumenti...

Delo, 26.10.2013, citiram:

*Evropsko sodišče o portalih

Spletni portali so odgovorni za vsebino zapisov anonimnih piscev, ki jih objavljajo, je pred dnevi presodilo Evropsko sodišče za človekove pravice, ko je obravnavalo pritožbo estonskega spletnega portala Delfi (www.delfi.ee). Estonsko sodstvo je namreč portal obsodilo zaradi žaljivih anonimnih zapisov, portal pa se je pritožil na ESČP.

Evropsko sodišče za človekove pravice je zavzelo stališče, da je svoboda govora sicer na samem vrhu človekovih pravic, hkrati pa to ni absolutna kategorija. Odločitev ESČP ima pomembne posledice.

Tistim, ki bodo v domačem pravnem sistemu neuspešno tožili portale, ki omogočajo anonimno blatenje, se ob morebitni pritožbi na ESČP obeta sodna zmaga,saj so po presoji ESČP spletni portali odgovorni za komentarje bralcev.

A. Ž.*

(Podčrtal sivolasi).

Link na cel članek:

http://www.delo.si/novice/politika/spletni-komentatorji-vojaki-verniki-igralci-nadzorniki-hellip.html

Sam tega ne bom komentiral, ker mi je bilo jasno, da bo do tega prej ali slej prišlo, ker je šlo na (tudi na slovenskih) portalih žaljenje čez vsako, še sprejemljivo mero.

In dejstvo je, da splet ne more biti kvaliteten nadomestek neki kvalitetni psihoterapiji.

Torej v bodoče ne bomo služili samo na fotografijah in videih, ki nam jih včasih ukradejo, temveč tudi na tujih žalitvah.

Če ne bomo na žalitvah služili direktno mi, bo pa proračun... Kar pravzaprav tudi ni slabo.

mckmck:

Če pa prejemnik kot fizična oseba dobi donacijo od druge fizične osebe, gre tak prenos premoženja šteti kot darilo (dvostranski posel neodplačnega prenos lastninske ali druge pravice darovalca na obdarjenca, ki se s tem strinja). V tem primeru prejemnik plača davek na darila, ki znaša od 0-30% vrednosti darila.

Pišem po občutku.

1.

Močno se mi zdi, da Slovenci, ki so dobili zagonski kapital kot donacije na Kickstarterju, niti slučajno donacij ne bodo prijavili naši davkariji. Jim dam čisto prav tudi zaradi tega, ker:

2.

Država se že desetletja brani denarja od prostitucije. Ocene so, da se v Sloveniji v tej "branži" obrne mesečno 6-10 miljonov evrov. Koliko znaša recimo 20% davka (ali akontacije dohodnine, ni pomembno) na letnem nivoju, si zlahka izračunate sami....

Denar, ki ga da stranka ponudnici spolne usluge, je na nek način tudi donacija.

Denar je doniran verjetno tudi za obleke ponudnice, za kozmetiko, če je domina - za boljšo opremo, mogoče za kakšen tečaj - skratka denar je doniran TUDI za izboljšanje njenega "produkta".

Pa punce niso ne izumiteljice, ne inovatorke.

3.

Klošar na vogalu v Ljubljani skasira dnevno 25 -50 evrov (info iz prve roke).

Tudi tu gre za donacije! Če govorimo o REDNEM mesečnem dohodku iz donacij v višini recimo 800 evrov, govorimo o letnem dohodku 10.000 evrov. Neobdavčeno? Zakaj?

Zgolj zato, ker se višino donacij težko kontrolira? Kot pri najstarejšem poklicu?

Fantom pa, ki pa so resnični inovatorji, polni idej, nenazadnje pa imajo skoraj vsi tudi potrebno izobrazbo (16 let šolanja), pa odbit 30%?

Prosil bi, da polemizirate z idejo, koga (še) obdavčit, če gre državi tako za nohte, kot ji gre...

...ne pa z menoj, ki vidim stvari tako, kot jih vidim. In se mi zdijo na nek način nepoštene in nedosledne.

Še tole.

Bil sem na kavi in tam prebral (današnje) Finance. Dekle iz Maribora izdeluje lesene dilde (dildote) iz zelo kvalitetnega lesa.

Ponudbo te dni postavlja na Kickstarter. Prodala je že okrog 100 kosov, cena 70 - 90 dolarjev kos.

Kitajci delajo 3864 vrst dildotov iz plastike. Prodali so že 50 miljonov kosov.

Njihova proizvodna cena (si jo bom izmislil) je 1,5 dolarja. Vključno s setom baterij... :) Prodajna cena pa: do 10 dolarjev.

Več taki niso vredni, ker nimajo NITI NAJMANJŠE dodatne vrednosti. Tako kot jo, mimogrede, skoraj nikoli nima povprečna amaterska fotografija.

Kdo kupuje kitajske dildote? Reveži.

Kdo bo kupoval slovenske lesene dildote? Elita. Tuja elita.

Komu se bolj splača prodajati, presodite in se odločite sami.

Boste generirali spletni promet na "revežih", ki želijo vse zastonj, ali boste tržili foto serije (ali nenazadnje dildote) z veliko dodatno vrednostjo? Za katere se je seveda treba dosti bolj potruditi in imeti praviloma tudi dosti več znanja.

Je pa dobro, da konzumenti imamo izbiro. Za bogate in za reveže.

Ponudniki vsebin (in pripomočkov) pa enako.

In tako se lahko odločimo, ali bomo producirali, delali, proizvajali za ene, ali za druge.

Eni so tisti, ki so pripravljeni idejo, dodatno vrednost, itd. POŠTENO plačati, nagraditi.

Drugi pa tisti, ki že pri ceni 0,1 dolarja za ogled serije fotografij, ali pri ceni 2,99 dolarja za plastični dildo, vpijejo: Drago...

Gizmo:

Problem je predvsem v tem, da se načelno enake stvari različno cenijo, kar je seveda tudi posledica tega, kar si prej napisal. Če posnameta amater in profesionalec skoraj enako fotografijo (za končnega uporabnika oziroma povprečnega "gledalca") ni najbolj pravično to, da ju različno cenimo samo zato, ker je ena plod sreče, druga pa znanja. Jaz osebno raje dam 0,05€ za sliko z 90% kvalitete kot 200€ za sliko z 100% kvalitete.

Ti pač pravičnost dojemaš na svoj način...

Problem tega časa pa je tudi v tem, da se različne stvari ENAKO cenijo. Fotka je pač za večino fotka, seveda v primeru,da se na njej kaj vidi.

Kriterijev torej skoraj ni več, skoraj z nobeno stvarjo (av. delom) se ne da več zaslužiti, razen če ga konzumira 3 miljone+ ljudi. Ampak potem mora biti "ogled" dela 0,00001 dolarja.

In situacija žal nedvomno spodbuja štancanje svega i svačega, ne samo fotografij in to v ogromnih količinah.

Treba je pač preživeti...

Jaz pa grem recimo osebno raje v muzej gledat oljne slike ranga 10.000 - 100.000 evrov (ker se tudi kaj naučim o svetlobi, itd.), kot da na FB-ju gledam mozoljaste mladenke, ki bodo čez 10 let imele riti kot karjole... S čimer se NIČ NE NAUČIM.

Na neki oljni sliki nekega mojstra se da zaslužiti letno 1000, 5.000, celo 50.000 evrov, na 100.000 tretjerazrednih fotografijah pa nič. Ker bodo te fotografije čedalje cenejše. Ali mogoče misliš, da bodo kdaj dražje?

Bom malo drugače napisal. Načelno.

Problem ni v tem, da splet tehnično omogoča upload "svega i svačega", temveč v masi fotografij.

Razlike med profi in amatersko fotografijo (amatersko v slabem pomenu besede) so skoraj izginile, glede na velikost upl. fotografij je (tehnična) kvaliteta dejansko manj pomembna. Ogromna večina uporabnikov spleta recimo ne ve niti tega, kaj je recimo zlati rez...

V zadnjih letih je zato prišlo do prevladujočega razmišljanja, da je vsaka (dobra) fotografija pravzaprav ničvredna in plod slučaja, da se dobro fotografijo posname z levo roko, da kaj takega lahko posname vsak...

In potem se fotografije prodajajo po 0.05 dolarja. Če pa se kakšna prodaja po 200 dolarjev, pa so nekateri šokirani...

Tudi zato, ker ni informacij. Informacij v smislu, da pa kakšen (etabliran) fotograf še vseeno dobi za svojo fotografijo, ki obvisi na zidu kakšne pisarne, 1000 dolarjev, pa tudi več. Ja, za ENO fotografijo!

Da jih po tej ceni ni enostavno prodati, je seveda jasno, da si tak profi gradi ime 10 ali 20 let, pa se seveda v širši javnosti tudi ne ve, ali govori, ali vsaj razmišlja.

Se pa v javnosti govori o hitrosti in o masi. In o tem, da mora bejba, če že ima FB profil, dnevno uplaodati vsaj 20 fotk. Kakšne so, ali se kaj na njih vidi, kakšna je njihova kompozicija, da o ideji ne govorim, seveda NI pomembno.

In tako je prišlo do splošnega prepričanja, da ni še tako dobra fotografija nič

vredna, da je, če jo kdo posname, rezultat trenutka, sreče in ne vem česa še, ne pa znanja, izkušenj...

Takle mamo pri fotografiji. Pa tudi videu. Ker smo ZASUTI z "izdelki"!

P.S. V izogib osebnim napadom name izjavljam, da sem zgolj povprečen amater, ki je prebral kakih 6 knjig o fotografiji in se udeležil samo dveh fotografskih tečajev.

Ampak vseeno mislim, da imam v komentarju v glavnem prav!