Da se razumemo: absolutno se strinjamo, da imajo potrošniki v določenih pogledih več kot preveč zavarovano kožo. Zato mnenje pozdravljamo; tudi logika, ki veje iz njega, je prava.

Ampak ... Po našem mnenju ZVPot za kaj takega žal ne daje podlage, tako da je veliko vprašanje, če bi na sodišču to "šlo čez". Tudi sodišče EU je pred časom zavzelo zelo jasno stališče, da je pravica potrošnika do vračila absolutna in da je podjetje ne sme na noben način omejevati (šlo je sicer za primer, ko je prodajalec, ki je potrošnico pozabil obvestiti o pravici do odstopa od pogodbe, zaradi česar je kupljeni prenosni računalnik zakonito vrnila šele po 3 mesecih, zaračunal nadomestilo za uporabo računalnika; tudi z argumentom, da je zaradi hitrega razvoja računalnik po 3 mesecih vreden precej manj).

Seveda pa ne vidimo ovir, da se mnenje pomoli kupcu pod nos. :)

Je šlo za predelavo slike in naj bi bila zato žaljiva ali je bil domnevno žaljiv komentar pri sliki (nismo pravočasno videli slike, zdaj pa ni več dosegljiva)?

Bolj kot za vprašanje avtorskih pravic (fotografa, ki je posnel fotko) gre tu očitno za vprašanje pravice do lastne podobe ter do dobrega imena in časti, ki jo v določeni meri uživajo tudi "javne" osebe. Bi bilo pa treba videti in presoditi, ali je šlo za dobro odmerjeno parodijo ali satiro (ob kateri se parodirani sicer lahko počuti neugodno; ampak, hej, saj on je že sam po sebi parodija :)) ali pa resnično zgolj za žalitev.

(Off topic: če se kdo sprašuje, zakaj potrebujemo sodnike in ali ne jih ne bi mogli nadomestiti (nezmotljivimi) z roboti ali računalniki - ta presoja med dovoljeno satiro in nedovoljeno žalitvijo je super primer, zakaj se sodnikom še kar nekaj let ni treba bati za službe, umetna inteligenca gor ali dol.)

Na http://www.out-law.com/ se lahko vidi, kako bi zadeva lahko izgledala v praksi. Precej annoying, a je dana tudi opcija, da si stran zapomni izbiro (s pomočjo cookija, hehe). Kar bo verjetno tudi pri nas sprejeto kot sprejemljivo, ker drugače praktično ne more biti.

Sicer pa Slovenijo čaka postopek pred Sodiščem EU, ker kasni z implementacijo ZEKom-1, ki bo vseboval tudi določbe glede cookijev.

Oblika sporočila/obvestila ni predpisana. Torej zadostuje tudi mail, niti ne nujno od osebe, katere pravice naj bi bile prizadete. Imate pa seveda pravico vprašati, v čem naj bi bila kršitev, torej zahtevati neko utemeljitev. A le zato, da se lažje odločite, ali umakniti ali ne. Tudi če odgovora ne dobite, pa gre za kršitev in ne ukrepate, ste lahko odgovorni. Pogosto se za presojo, ali umakniti ali ne (sploh v mejnih primerih), navadno angažira pravna pisarna.

Začetna ideja je bila, da ni dovolj, da se nastavi v browserju (95% uporabnikov tega itak ne zna in ne ve), pač pa je treba to urediti po zgledu področja varovanja osebnih podatkov, kjer se zahteva izrecna privolitev za obdelavo, ki se ne more domnevati in ki naj za povrh ne bi smela biti generalna (torej enkrat za vselej za določeno spletno mesto), pač pa konkretna, ob vsakem obisku spletnega mesta.

No, potem je nekomu "svanulo", da to le ne bo šlo in se je ideja omilila, tako da naj bi se to lahko uredilo na nivoju brskalnika, začeli so se pogovori s proizvajalci brskalnikov, ampak zaenkrat rezultati še niso vidni.

Zadeva torej visi v zraku, Slovenija pa z implementacijo direktive seveda zamuja; tokrat morda celo upravičeno.

1. člen http://www.arhiv.mvzt.gov.si/fileadmin/mvzt.gov.si/pageuploads/DEK/Elektronskekomunikacije/Zakoni/ZEKom12011-10-28_osnutek.pdf. Poskusite se ne nespoštljivo krohotat ob branju.

Čeprav je tokrat našim vrlim snovalcem v bran treba reči, da je tudi dikcija evropske direktive popolnoma nemogoča in nerazumljiva.

Kaj od tega bo dejansko obveljalo, je pa zaenkrat še uganka.

Če se izvede, kot so si to zamislili evrokrati, je to konec spleta, kot ga poznamo.

Na kratko: ko ste opozorjeni na kršitev, se vaša ne-odgovornost za vsebine, ki jih objavijo uporabniki, konča. Do takrat pa vas ščiti ZEPT.

Ja, DURS lahko zahteva cenitev.

Smo za @Marezi po ZS prišli zadevi do dna: "darovalec" je pred transakcijo iz družbe dvignil osnovni kapital, poleg tega je imela družba še dolgove. Torej dejansko ni šlo za darilo in je prav, da DURS tega ni obdavčil.

Potem pa ta davčni urad ne ve/razume, da je "pogodba o brezplačnem prenosu" po svoji naravi darilna pogodba - toliko boljše za zavezanca :) Razen če je bila morda navedena neka bagatelna vrednost deleža in se je DURS s tem strinjal. Mi smo imeli primer, ko je DURS to lepo obdavčil. Bi bilo treba videti odločbo; na kaj so se sklicevali.